Teolog mag. Boštjan Hari za Demokracijo: Današnji človek deluje na »klik«. Želi si vse takoj in zdaj

Mag. Boštjan Hari je nedavno izdal tudi knjigo "Božja ljubezen odpušča in ozdravlja". Mag. Boštjan Hari je nedavno izdal tudi knjigo "Božja ljubezen odpušča in ozdravlja". Bojan Mijatovič

Krščanstvo in ezoterika – gre to skupaj ali ne? Čeprav se zdi, da horoskopi, joga, reiki, borilne veščine in vedeževanje na prvi pogled nimajo nič skupnega, pa imajo vendarle skupno duhovno podlago. Večina kristjanov tega ne ve in se niti ne zaveda, zato večkrat posega po tovrstnih dejavnostih. O tem smo se pogovarjali z mag. Boštjanom Harijem, ki je v minulem letu dopolnil trideset let, vendar kljub temu velja za enega najbolj strokovno podkovanih teologov na tem področju. Ni pa skrivnost, da ima zaradi svojih stališč tudi med duhovno liberalno usmerjenimi katoliškimi duhovniki precej nasprotnikov, a se zaradi tega ne vznemirja preveč.

Mag. Boštjan Hari (1987) pripada mladi generaciji teologov. Deluje kot predavatelj in motivator na različnih verskih dogodkih. Leta 2016 je na teološki fakulteti magistriral iz primerjave pojma odrešenja v krščanstvu, vzhodnih filozofijah in new ageu.Kot predavatelj že nekaj časa organizira vrsto predavanj na področju ezoterike, novodobne duhovnosti in joge s krščanskega vidika. Je tudi voditelj številnih bibličnih skupin, organizira pa tudi seminarje ob koncih tedna o notranjem ozdravljenju. Kot sodelavec in evangelizator deluje v okviru zavodov Kerigma ter Živi na polno. Pred nedavnim je izšla njegova knjiga »Božja ljubezen odpušča in ozdravlja«.

Božič je znan kot praznik Jezusovega rojstva, le redko pa v vsakdanji verski praksi zasledimo izraz »novo rojstvo« oz. »roditi se iz Svetega Duha«, čeprav o tem piše Sveto pismo. Kako preprostemu človeku povedati, kako je videti to »novo rojstvo«?

»Novo rojstvo« se posamezniku zgodi pri zakramentu krsta. Takrat se zgodi, zaživi, razvija in raste pa šele, ko krščeni sam začne vstopati v osebni odnos z Jezusom, ko v prvi osebi izpove vero vanj kot Boga in edinega Odrešenika – tako grehov kot njegovih posledic. V odnosu z Bogom, ko se z njim pogovarjamo, ga poslušamo in spoznavamo, se dogaja večno življenje (novo življenje) v človeku (prim. Jn 17,3). Pri krstu v naše telo vstopi Sveti Duh, tretja Božja oseba – Božje življenje samo, ki želi preroditi/prenoviti našo ranjeno človeško naravo (zaradi izvirnega greha) in nam daruje t. i. novo življenje. Slednje se od biološkega, običajnega, danega ob spočetju, razlikuje po tem, da je drugačno, in sicer najbolj po kvaliteti, ne toliko po trajnosti.

Za boljše razumevanje navedimo primer: Človek ob različnih kriznih, nevarnih, stresnih situacijah, ko je ogroženo njegovo življenje, ko se mu podira svet, npr. zaradi izgube bližnjega, službe, ekonomske krize, različnih krivic, sramotenj, zavrženosti s strani domačih, doživlja v sebi močne čustvene bolečine in vse to je povsem nekaj normalnega, naravnega. To je odziv človeškega organizma na dano situacijo.

Če se mu to zgodi kot odraslemu in če je resnično »rojen na novo«, »rojen iz Svetega Duha« − to pomeni, da ima z Jezusom tesen, osebni, prijateljski, zaupljiv odnos, da gleda na stvari z večnostne perspektive, bo v dani situaciji, ko se bo zaupal Jezusu, ob vseh čustvenih pretresih globoko v sebi doživljal mir, tolažbo in upanje. Tega mu običajno, biološko življenje ne da. Na »novo rojeni« človek v krizni situaciji globoko v sebi doživlja nekaj »drugega«, nekaj, kar nasprotuje biološkemu, običajnemu odzivu, a le če Jezusu povsem zaupa. To ne pomeni, da ne bo doživljal strahu, skrbi itd., toda če Jezusu zaupa, deli z njim krizo, ki jo doživlja v sebi, bo Jezusov dar »novega življenja« prevladoval v njem in umiril biološke odzive človeškega organizma.

Primere »rojenih na novo« najdemo že pri nekaterih kristjanih iz prvih stoletij, ko so morali iti v gladiatorsko areno zaradi zvestobe Kristusu in njegovemu evangeliju. Tam so jih čakali levi, da jih raztrgajo, oni pa so vstopali vanjo z globokim mirom, mnogi celo z veseljem in s hrepenenjem po tem, da bodo dali življenje za Kristusa in tako končno prišli v večno življenje, kjer je polnost sreče in blaženosti. Ali v času druge svetovne vojne, ko so nekateri vstopili v plinsko celico s spokojnostjo, mirom, brez strahu. Teh občutkov ti ne da običajno, biološko življenje.

Če sem bil krščen kot dojenček in še nisem z zaupanjem vstopil v odnos z Jezusom, Troedinim Bogom, me sedaj on vabi, da kot odrasel (to bi se moralo zgoditi pri birmi, če bi nas na to pripravili) še sam v svojem srcu osebno izpovem vero v Jezusa kot edinega Boga, Gospoda in Odrešenika, ga sprejmem za Gospoda in Odrešenika (to je potrebno vedno znova v srcu in z besedami obnavljati). Tedaj Jezusu omogočim, odprem vrata, da se v meni resnično zgodi »novo rojstvo«, ki ga lahko doživim tudi z duhovno izkušnjo, ni pa nujno. Gre namreč za to, da Jezus, ki po svojem Duhu že prebiva v telesu krščenega, obudi, oživi tisto milost, ki jo je daroval pri zakramentu krsta. Kdo si po vsem tem, kar smo povedali, ne želi novega, boljšega, kakovostnejšega življenja, ki se skriva v Jezusovem daru »novega življenja«?

Ker se sedaj aktivno ukvarjate z evangelizacijo, me zanima, kako si prišel do tega? Kako ste se srečali z Bogom?

Od Boga oz. od njegove Cerkve sem se oddaljil pri 11 letih zaradi konflikta s katehistinjo pri verouku. Moliti nisem nehal, le nedeljskih svetih maš nisem več obiskoval in obhajal drugih zakramentov V Božjo Cerkev sem se nato vrnil pri 16 letih, pri 18 sem bil pri sv. birmi, vzrok za vrnitev v Cerkev pa je bila zaljubljenost v neko dekle. Ona je bila motivacija za moje spreobrnjenje. Prek nje sem se srečal z Bogom in njegovo ljubeznijo. To je bila močna izkušnja zame, ki je botrovala odločitvi, da si želim slediti Jezusu. V prvem letniku teologije sem začel zahajati na molitveno skupino Prenove v Duhu k frančiškanom na Tromostovje. Tam me je zelo kmalu neka gospa, animatorka, porinila »naprej«. Želela si je namreč, da postanem animator. Tako se je moja pot z evangelizacijo začela.

Zdi se, da je najboljši način evangelizacije pričevanje. Tudi mnogi papeži dvajsetega stoletja so govorili, da bolj kot učitelje potrebujemo pričevalce.

Res je, pričevanje zelo nagovarja. Pričevalec je osebna priča Božjega delovanja. Ljudje radi poslušamo ljudi, ki govorijo »iz sebe«, iz lastne izkušnje, in to pravi pričevalec počne. Ko pričuje za Boga, ki je vstopil v njegovo življenje in ga začel spreminjati, govori iz lastne izkušnje srečanja z živim Bogom. To ljudi nagovarja, zanima in prepričuje. Ljudje radi poslušamo dobre življenjske zgodbe, ki so nam kot luč, upanje, spodbuda ali navdih za odločitev za spremembo lastnega. Poglejmo na primer samo medijsko sceno. Zelo gledani so t. i. stand up nastopi, v katerih nastopajoči odkrivajo svoje življenje. Vsi po vrsti navajajo primere iz lastnega življenja, eni bolj, drugi manj. Ali pa pogovorne oddaje, v katerih gostje in voditelji odkrito govorijo o sebi, npr. oddaja Zvezdane Mlakar. Ljudje si vselej želimo slišati nekaj konkretnega, koristnega za vsakdanje življenje. In to mi pristno pričevanje vsekakor daje. Približa mi Boga in njegovo delovanje v svetu ter me vabi, naj se tudi sam podam na avanturo hoje z(a) njim, ki želi biti moj sopotnik. Ob tem me pričevanje vabi, da Jezusu popolnoma zaupam, posebno v težkih trenutkih. Pričevalec je tudi zelo blizu slehernemu posamezniku, saj njegov »govor« ni omejen na določen ali izbran krog ljudi, marveč za vse, ki smo »krvavi pod kožo«.

38 Bostjan Hari1

Za življenje v veri je pomembno notranje izkustvo, a kljub temu je še vedno potrebno poučevanje. »Če kdo ne posluša Mojzesa in prerokov, ne bo verjel niti, če kdo vstane od mrtvih.«

Osebna izkušnja srečanja z živim Bogom je temeljna. Brez tega poučevanje o Bogu in krščanskem življenju ne prinaša želenih sadov. Ljudem moramo omogočati načine, da se lahko osebno srečajo z Bogom. Za to ne potrebujemo nobene visoke filozofije in posebnih metod. Dovolj je, da jim oznanimo Jezusa in njegovo veselo oznanilo, nato pa jih povabimo, da tega Jezusa, o katerem so sedaj poslušali, povabijo v svoje srce, da izpovejo vero vanj in ga sprejmejo za svojega Odrešenika in Gospoda. To je le eden od načinov, sicer zelo preprost, a še kako učinkovit. Na ta način vsak poslušalec Božje besede odpre vrata svojega srca Jezusu, ki stoji pred njimi in čaka, da mu jih odpre (prim. Raz 3,20). Treba je imeti le malo vere v Jezusovo živo navzočnost in zavedanje, da si Jezus še kako želi vstopiti v srce in življenje slehernega posameznika. Temu sledi poučevanje, ki mora temeljiti na Božji besedi. Za dobro in kvalitetno poučevanje pa je pogoj premišljevanje Božje besede in ne le znanje o njej.

Kot vidim, veliko predavate po Sloveniji predvsem o relaciji med krščanstvom in ezoteriko, to je predvsem duhovnost vzhodnih verstev. Zakaj je ta duhovnost tako priljubljena?

Ker ponuja tisto, po čemer človek najbolj hrepeni – notranji mir, dobro počutje, duhovno izkušnjo, občutek vrednosti, samozavesti ..., odgovarja na sodobne trende na Zahodu. Vzhodnjaške tehnike, ki so na Zahodu profanizirane in skrčene na ozdravljenjsko raven, Zahodnjakom ponujajo svoje vaje (telesne in dihalne), meditacijo, mantro, in sicer z namenom doseganja boljšega počutja, notranjega miru, zdravja (tako fizičnega kot duševnega). Pri tovrstni duhovnosti se s človekom nekaj »dogaja«, posameznik se »premika/giblje«, zavestno vzpostavlja neki odnos do vaj, tehnik, se koncentrira na določene dele telesa, predmete ... Skratka, gre za neko »dogajanje«, »doživljanje« ob tem. To pa je privlačno za Zahodnjaka, ki koprni po duhovni izkušnji. Mnogim kristjanom pa je molitev oz. odnos z Bogom nekaj statičnega, suhoparnega, brezokusnega, morečega, ker se vrtijo le okrog naučenih molitvenih obrazcev iz veroučne šole. Boga doživljajo kot nekoga, ki je zelo oddaljen. Naučene molitve izgovarjajo, ne da bi se zavedali, da vzpostavljajo odnos z živim Bogom, ki je oseba in Rešitelj, kaj šele da bi razmišljali in premišljevali o besedah, ki jih izgovarjajo. Veliko število kristjanov ne prakticira osebne molitve, molitve srca, tj. Bogu ne povedo s svojimi besedami, kaj jih teži. Nekdo na primer doživlja silovite bolečine v svojem telesu zaradi občutka zavrženosti s strani svojega očeta, ob tem pa moli »naučeno« – po obrazcih. To je hvalevredno in dobro, toda manjka konkretne molitve na način: »Jezus, moje srce je zlomljeno, ker me je oče zavrgel. Strašansko se čutim zavrženega. Prosim te, vstopi v moje strto srce in ga ozdravi. Očetu pa odpusti, saj ne ve, kaj dela.« Če bi vsi kristjani molili na način, da bi z Bogom delili svoje težave, mu jih izročali, sem prepričan, da bi veliko bolj doživljali Božjo bližino in tolažbo v svojem srcu, ob tem pa bi potreba po drugačni duhovnosti hitro splahnela.

To duhovnost pogosto srečujemo v povezavi s pojmom »nova doba« oz. »new age«. Ko sem se pred kratkim v intervjuju o tem pogovarjal z duhovnikom mag. Srečkom Hrenom, je pojasnil, da se ta princip povezuje z geslom »tukaj in zdaj«, želimo imeti rešitve na dlani, zato hitro posežemo tudi po instantni oz. t. i. koktejl duhovnosti …

Današnji človek deluje na »klik«. Želi si vse takoj in zdaj. Ne pozna potrpljenja, čakanja, procesa. Kamor koli se obrne, naj bodo to splet, časopisi, revije, socialna medmrežja, povsod naleti na reklame, ki mu obljubljajo takojšnje spremembe oz. rešitve. En vikend tečaj joge, reikija, meditacije, obisk vedeževalke, bioenergetika ... mu bo rešil številne težave, če že ne vseh. Ob tem bombardiranju večkrat naivno pristopa do omenjenih ali njim podobnih ponudb. Nekatere težave se sicer lahko izboljšajo po enem ali več tretmajih oz. celo izginejo, vendar v praksi vidimo, da se kmalu vrnejo ali pa pojavijo v drugi obliki, pogosto tudi na področju medosebnih odnosov. Zgodi se celo, da nekdo zapusti družino zaradi sprejetja filozofije, ki stoji za neko alternativno terapijo oz. tehniko. Ob tem pa duhovnost »new age« od svojih privržencev ne zahteva kesanja, spreobrnjenja, spremembe moralnega načina življenja, kar pomeni, da človeku ni treba »delati na sebi« v pravem pomenu besede, ampak je treba le odpreti neobstoječe (navidezne) čakre, da bi lahko neosebna božanska energija (ki, či, prana, življenjska sila) prek različnih vaj, tehnik, (pre)hrane vzpostavila ravnovesje v telesu posameznika in tako prinesla mir, harmonijo, zdravje v človeško telo.

V cerkvenem dokumentu »Jezus Kristus, prinašalec žive vode« sem zasledil podatek, da je naziv »nova doba« prišel iz pojmovanja sedanjega časa kot »dobe vodnarja«.

Tako je. Cerkveni dokument pravi, da »ime nova doba izvira iz temeljne zamisli, da kozmične sile urejajo naše življenje. Po zodiaku smo zadnjih dva tisoč let v znamenju rib, ki se končuje, ker bo Zemlja kmalu zaplula v znamenje vodnarja. Doba rib je doba krščanstva in nasilja, doba vodnarja pa bo doba miru in harmonije, ker nam bodo to omogočile kozmične sile, ki so v vsakem zodiakovem znamenju drugačne«. Doba vodnarja želi biti »next age«, naslednja doba, ki bo na Zahodu nadomestila »old age«, staro dobo krščanstva, nasilja in imperializma razuma. V »old ageu« je vladal razum, »new age« pa s holističnim (celostnim) pristopom odpravlja razlike med znanostjo, vero in ezoteriko.

In ko smo pri vodnarju – tudi horoskop je zelo priljubljen med ljudmi. Je lahko nevaren?

Horoskop je vsenavzoč pojav, ki prežema vse strukture družbe. Skorajda ni časopisa in rumenega tiska, ki ne bi vseboval horoskopa. Je populariziran vidik astrologije (astrologija ni astronomija), ki je vplivala na mnoge civilizacije, ukoreninila se je v mnogih kulturah, svojo sled pa je vtisnila tudi v religije. Beseda horoskop izvira iz grške besede ora, ki pomeni ura ali čas, in skopeo, ki pomeni gledati, opazovati. Etimološko pomeni »gledanje skozi čas«, njegov izvorni pomen pa je »opazovanje stanja neba v trenutku rojstva«. Horoskop in njegova razlaga se v glavnem nanašata na posameznika in njegovo usodo, čeprav iz njega niso izključeni ne družbeni ne kozmični dogodki. Horoskop je bolj povezan s psihologijo duhovnih nomadov kot z zvezdami, ki v njem iščejo svojevrstno orientacijo v desakraliziranem vesolju. Duhovnost horoskopa je množično sprejeta morda tudi zato, ker ne postavlja nikakršne moralne in doktrinarne zahteve.

Astrologija oz. horoskop nasprotujeta Božjemu razodetju, saj vodita k astrokultu, čaščenju zvezd, kar je nasprotno veri v enega Boga Stvarnika, kateremu edinemu dolgujemo čast in hvalo. Kadar torej človek časti in obožuje stvarstvo ali del stvarstva (npr. zvezde) in ne Stvarnika, malikuje, s tem pa se odpira vplivu temnega, okultnega sveta, ki je zelo nevaren za človeka.

Predvsem veliko predavate o jogi. Ker vem, da nekateri katoliški duhovniki zagovarjajo jogo, me zanima, kako gledate na relacijo med jogo in krščanstvom?

Joga in krščanstvo sta popolnoma nezdružljiva. Zakaj? Ker je joga v hinduizmu to, kar je Kristus v krščanstvu, namreč pot odrešenja. Ne obstaja vrsta joge, ki bi lahko bila ločena od hindujske filozofije, kot tudi ni Kristusa, ki bi lahko bil ločen od krščanstva. Ker ne obstaja hindujski Kristus, ne obstaja niti krščanska joga. Joga med drugim pomeni zedinjenje, in sicer z neosebno božansko energijo brahmanom. Je pot do odrešenja, pot samopobožanstvenja znotraj hinduizma. Namen in cilj telesnih položajev, dihalnih vaj, mantre, meditacije, stroge prehrane v jogi sta neločljiva od njene filozofije. Filozofija in praksa joge sta neločljivi. Od vsega začetka, še preden se je joga vključila v brahmanski sistem, je bila religiozna, teistična, saj je priznavala boga Isvaro. Joga torej nikoli ni bila nereligiozna tehnika, kot jo mnogi prikazujejo. Ne moremo uporabljati izraza »jogijske vaje« za raztezovalne vaje oz. telovadbo. Jogijske vaje so vselej religiozne, njihov namen je (duhoven, religiozen) prebuditi boginjo Šakti, energijo kundalini, ki naj bi se nahajala v najnižji čakri (področje anusa) v telesu. Nekateri kristjani pravijo: »Ker ne verjamem v čakre in energijo kundalini, lahko prakticiram jogijske vaje. In nič ni narobe s tem!« To razmišljanje je preveč površno in poenostavljeno, saj s prakticiranjem jogijskih vaj, ki slonijo in vodijo k duhovnim ciljem, izkazujemo čaščenje določenim hindujskim božanstvom. Vsak jogijski položaj je namreč priklon oz. poklon določenemu indijskemu božanstvu, zato jogijske vaje/položaji nikakor niso sprejemljivi za kristjana, ki je poklican k čaščenju, priklanjanju, zvestobi in hoji za enim božanstvom, Jezusom Kristusom. Nekateri kristjani, tudi duhovniki, menijo, da lahko uporabljamo jogijske vaje/položaje za raztezanje ali celo kot uvod v molitev, vendar je to zmota. Kajti če jogijskim vajam odvzamemo vso religiozno in okultno vsebino, ki stoji za njimi, potem to niso več jogijske vaje!, ampak so preprosto telesni položaji/vaje, raztezne vaje, ki jih srečamo znotraj mnogih civilizacij in kultur. Na Zahodu mnogi poveličujejo jogijske vaje, pretiravajo, ko mislijo, da so bolj terapevtske in koristne za naše telo od drugih. Mnogi mislijo celo, da vsa zahodna telovadba oz. telesne vaje za krepitev mišic temeljijo na njih. To je prav neumno in smešno. Zahodna fizioterapija nima zveze z jogo. Res je, da lahko najdemo kakšen položaj, ki ga neodvisno uporabljata tako joga kot fizioterapija, toda pri fizioterapiji ni nikakršnega religioznega ozadja. Zahodna kultura loči telesno od duhovnega, medtem ko indijska ne. Človek-kristjan se lahko brez problemov razteguje, rekreira, ukvarja s športom, ki je ločen od filozofij, ki so neskladne/nasprotne Božjemu razodetju. In teh je nešteto. Kristjan lahko nekajkrat vdihne in izdihne z namenom, da se umiri. To ni nobena joga in to ne izvira iz joge. Vendar pa, če to počne, preden vstopi v molitev, v pogovor in odnos z Bogom, mora biti pozoren, da to niso jogijske vaje in da mu te vaje v dihalni ali telesni obliki ne postanejo temelj, središče ali cilj molitve, ampak ostajajo le kot izhodišče, saj je cilj krščanske molitve odnos in srečanje z živim Bogom. Ko se srečamo s sočlovekom, ko smo v odnosu z njim, se na srečanje in odnos ne pripravljamo z določenimi telesnimi in dihalnimi tehnikami, še manj pa to počnemo pred njim, saj bi nas imel za »malo čez les«. Enako je v odnosu z Bogom. Da se začnem pogovarjati z njim, družiti z njim, ne potrebujem nobene tehnike v obliki telesnega položaja in/ali dihalnih vaj, saj je od njega odvisno, kdaj (in če) se bo srečal z menoj. Zgodi se, da lahko srečanje med Bogom in človekom človek v svoji notranjosti izkusi, začuti, lahko pa tudi ne, saj Boga nikakor ne moremo priklicati ali prisiliti, da se sreča z nami. Lahko pa smo prepričani, da si on tega želi bolj od nas.

Je to povezano tudi s kultom telesa, ki je navzoč v času postmoderne?

Hatha-yoga (asane-telesni položaji in pranayama-dihalne vaje), 3. in 4. stopnja joge, ki je v Evropi in ZDA najbolj razširjena, je brez dvoma pripomogla h kultu telesa na Zahodu. Zahodnjaku obljublja popolno zdravje, ki je tudi pogoj, da sme prebuditi energijo kundalini. Mnogi naivni Zahodnjaki so pristopili k vajam hatha-yoge z namenom, da bi dosegli »popolno zdravje«, ponujena pa jim je bila hinduistična tehnika odrešenja.

Kaj pa čakre?

Čakre so okostje hinduistične tantrične tradicije. Čakra pomeni krog ali središče v suptilnem telesu mistične antropologije. Po tantričnem nauku naj bi v človeku bilo sedem energetskih virov, središč, ki povezujejo fizično telo s finimi/suptilnimi telesi višjih ravni. V tantrizmu je šest ali sedem čaker, ki se nahajajo v človeškem telesu. Najnižja se po njihovem prepričanju nahaja na področju anusa in je sedež skrivnostne energije kundalini ali boginje Šakti, najvišja pa se nahaja na vrhu glave in je sedež boga Šive. Vmes jih je še pet, ki se nahajajo navzgor od anusa do glave, in sicer na območju spolnih organov, popka, srca, grla in med obrvmi. Osnovni cilj delovanja čaker, še posebej v jogi, je odrešenje, osvoboditev iz samsare (kolesa življenja in smrti), da bi dosegli mokso (osvoboditev), stapljanje atmana in brahmana.

Na Zahodu so čakre profanizirane (odvzet jim je vzvišen, religiozen pomen) in omejene na ozdravljenjsko raven. Zahodnjaki jih pod vplivom »new agea« dojemajo kot »energetska središča« fizične narave, ki naj bi se menda nahajala v določenih predelih fizičnega telesa. Treba jih je odpreti/očistiti, pri tem nam pomagajo različni zdravilci (bioenergetiki, pranoterapevti), odstraniti energetske blokade, da bi lahko bioenergija, prana, nemoteno tekla po našem telesu in vzpostavila ravnovesje ter nam tako povrnila harmonijo in zdravje. Dojemanje čaker na Zahodu je izkrivljeno in podrejeno izključno doseganju ozdravljenja. Čaker ne moremo dokazati, saj se izogibajo vsaki empirični potrditvi.

Zanimivo je, da ste svoje izkušnje in znanje zbrali tudi v knjigi »Božja ljubezen odpušča in ozdravlja«, ki je na neki način tudi priročnik za dobro spoved.

Namen knjige oz. priročnika Božja ljubezen odpušča in ozdravlja je, da bi ljudje spoznali pravo podobo Boga, ki je brezpogojna ljubezen. Ko človek enkrat spozna in izkusi, da je od svojega Stvarnika brezpogojno ljubljen, se ga neha bati in se sramovati pred njim, potem ko (z)greši. Z zavestjo, da je brezpogojno ljubljen, si upa pred njim postajati vse bolj iskren, »nag«, ko mu priznava svoje grehe. Iskreno kesanje pred Bogom za vse slabo (brez iskanja izgovorov in opravičil) – to je vse, kar nasprotuje ljubezni do njega, sebe in bližnjega – je edina pot do duhovnega ozdravljenja. Ljudje se ne zavedamo, da je greh v našem telesu kot duhovna bolezen, kot duhovni virus ali bakterija, ki prej ali slej povzroči negativne posledice tudi na naši duševni oz. telesni ravni. Smo v kulturi kulta zdravja. Vse bi naredili za telesno in duševno zdravje, zanemarjamo pa temeljno in najpomembnejše, duhovno (sprava z Bogom), ki nam ga lahko podari le Bog v svoji odpuščajoči ljubezni, potem ko mu svoje »padce/stranpoti« iskreno in skesano priznavamo. Želim si, da bi priročnik vsem bralcem, kristjanom, katoličanom, pastoralnim delavcem, pomagal, da bi k zakramentu ozdravljenja – sprave pristopali z iskrenim, ponižnim in karseda skesanim srcem. Ob tem si želim, da bi vsak bralec spoznal katoliški pogled na sodobne ponudbe odrešenja, ki se skrivajo za mnogimi vzhodnjaškimi tehnikami (joga, reiki itd.), alternativnimi zdravilskimi tehnikami celostnega zdravja itd.; da bi odkrili zdravilno moč Božje odpuščajoče ljubezni, ki želi preko zakramenta sprave očistiti naša srca, jih ozdraviti ter nam dati moč, da se lahko borimo proti zlu v nas samih in okrog nas.

Doslej sem opazil le dve knjižici, namenjeni pripravi za spoved. To pa sta »Glej, trkam« p. Jamesa Manjackala in »Daj mi svoje ranjeno srce« p. Slavkoa Barbarića.

Gre za dve kvalitetni knjižici − čeprav moram priznati, da ju še nisem v celoti prebral − ki brez dvoma pomagata bralcu h globljemu in rodovitnejšemu obhajanju zakramenta sprave.

Med vašimi področji je tudi notranje ozdravljenje. Med drugim ste doslej organizirali že kar nekaj seminarjev ob koncih tedna na to temo. Kaj dejansko pomeni notranje ozdravljenje?

Notranje ozdravljenje je v bistvu čustveno ozdravljenje. Jezus je med drugim prišel zato, da ozdravi ranjena, pobita, zlomljena srca (prim. Iz 61,1; Ps 147,3). Vsi ljudje smo tako ali drugače ranjeni zaradi »nepopolnih« medosebnih odnosov. Eni bolj, drugi manj. Posledično so v našem srcu bolečine, ki jih mnogokrat ne znamo ubesediti ali pa se jih sploh ne zavedamo, in vplivajo na naše obnašanje in odzivanja v medosebnih odnosih. Velikokrat se počutimo in sprašujemo kot sv. Pavel: »Saj ne razumem niti tega, kar delam: ne delam namreč tega, kar hočem, temveč počenjam to, kar sovražim« (Rim 7,15). Ti seminarji so vsebinsko sestavljeni iz dveh delov. V prvem delu se posvetimo predvsem podobi Boga in svojemu odnosu do njega, v drugem delu pa našim medosebnim odnosom. Udeleženci imajo možnost, da si vzamejo konec tedna samo zase, da sp(prep)oznajo svoje najgloblje bolečine in se z njimi soočijo, imajo čas za osebno refleksijo in molitev, osebni pogovor in dobro, poglobljeno spoved. Tistim, ki imajo resne duševne in telesne težave, je na voljo tudi zakrament bolniškega maziljenja. Ob tem pa program vsebuje tudi skupne molitve in prošnje k Bogu za ozdravljenje posameznega obdobja življenja. Namen seminarja je, da se posameznik spravi z Bogom, da se v srcu spravi z bližnjimi, ko jim odpušča in jih prosi odpuščanja, ob tem pa ima posameznik še čas za druženje z Jezusom, ki želi vstopiti v naša ranjena srca in jih ozdravljati. Menim, da bi moral vsak posameznik vsaj enkrat v življenju iti skozi takšen ali podoben program.

Vaše ime najdem v povezavi s salom.si, zavodom Kerigma in zavodom Živi na polno. Med knjižnimi izdajami pa najdem tudi prevod ameriške knjižne uspešnice »V tvoji navzočnosti«.

Salom.si je moja osebna spletna stran, kjer lahko vsak, ki želi, dobi informacije o prihajajočih predavanjih, seminarjih, ki jih imam po Sloveniji, izve več o knjigi, ki je pred kratkim izšla, lahko jo tudi naroči. Z zavodom Živi na polno že nekaj let sodelujem na več načinov. V okviru zavoda Kerigma pa vodim tečaje Figulus; gre za neke vrste biblično skupino oz. Šolo molitve, kot ga poimenujejo Hrvatje, in je zame pravo bogastvo ter zaklad. Ob tem pa promoviram tudi njihovo knjigo, svetovno knjižno uspešnico z naslovom V tvoji navzočnosti. V njej so misli in nasveti za vsak dan v letu in temeljijo na svetopisemskih besedilih. Misli in nasveti so izredno kakovostni, modri, konkretni in koristni za življenje. V knjigi dobimo številne odgovore na življenjska vprašanja. Prežema jo ena sama realnost, nič pocukranega, konkretnost in jasnost. Avtorica je na čudovit način približala oz. »prevedla« veselo Božje sporočilo, zapisano v Svetem pismu, v preprost in razumljiv jezik. Knjiga nam razkriva Božji načrt in pogled na naše življenje. Pomaga nam k spreminjanju pogledov na življenje, k spreminjanju razmišljanja – da začnemo na stvari, dogodke, težave, prihodnost gledati z Božje perspektive. Spodbuja nas k zavedanju, da je Jezus ves čas z nami, da lahko v vsakem trenutku vstopimo v njegovo navzočnost, ki nam daje mir sredi stresnih situacij in življenjskih »viharjev«, ob tem pa je tudi dobra spodbuda, da vzamemo v roke knjigo vsej knjig, Sveto pismo in jo začnemo prebirati.

38 Bostjan Hari2

S čim se sicer ukvarja zavod Kerigma?

Zavod Kerigma se ukvarja z vodenjem tečajev Figulus. Želi si ga razširiti po vsej Sloveniji, saj gre za čudovito stvar, ki pomaga udeležencem, da se naučijo brati, poslušati in razmišljati/premišljevati ob svetopisemskih besedilih, kar je ključno, da lahko kristjani obrodimo dobre sadove.

Ob tem pa je letos maja izdal že omenjeno svetovno knjižno uspešnico V tvoji navzočnosti, s katero želi osvojiti srca Slovencev, da bi preko nje spoznali čudovito, veselo sporočilo dobrega Boga.

Kot ste dejali, je med tvojimi področji tudi vodenje bibličnih skupin tipa Figulus in usposabljanje voditeljev. V čem se biblične skupine Figulus razlikujejo od »običajnih« bibličnih skupin?

Biblične skupine v Sloveniji potekajo na najrazličnejše načine. Voditelji so glede slednjega bolj ali manj svobodni. Nekateri se poslužujejo metode lectio divina, drugi ne. Verjamem, da obstajajo kakšne, ki so bolj sistematične in se držijo nekih korakov, vendar moram reči, da nimam nekega jasnega vpogleda v to. Biblična skupina Figulus je izjemna v tem, da je sistematična, resnično pomaga udeležencu k temu, da se nauči brati, poslušati, premišljevati biblične odlomke. Poleg tega pa se udeleženci učijo še osebne molitve – molitve srca in skupne molitve. Posamezniki resnično vstopajo v odnos z Besedo in se srečujejo z njo. Glede na popularnost meditacij/-e v današnjem času je tečaj Figulus več kot odlična metoda za spoznavanje in prakticiranje krščanske meditacije. Genialnost tečaja Figulus je v tem, da je enostaven, primeren za vse ljudi, tako za tiste, ki Božjo besedo že dalj časa prebirajo, študirajo, kot tudi za tiste, ki o njej nimajo pojma in za Jezusa še slišali niso. Na enostaven način pomaga posamezniku pri odkrivanju Božjega obraza.

Morda za konec: dandanes se govori o nekakšnem »trgu religij«, kjer je krščanstvo le ena od izbir, medtem pa v naš civilizacijski prostor prodira islam. Ali obstaja racionalen razlog, zakaj naj bi bil človek dejaven kristjan, ki vsak dan moli in bere Sveto pismo?

Krščanstvo je za mnoge nekristjane, na žalost tudi prenekatere kristjane in ljudi »zunaj« cerkvenega življenja religija, ki jo dojemajo kot nekaj zastarelega, pravljičnega, nerealnega, neaktualnega, brez smisla za tukajšnje življenje, saj obljublja srečo in blagoslov šele v posmrtnem življenju. Še več, križ in križani sta mnogim v pohujšanje, ne v radost in blagoslov. Mnogi Jezusa doživljajo kot nekega starodavnega čudodelnika, zdravilca, človeka, ki je po krivici umrl in se bistveno ne razlikuje od drugih začetnikov svetovnih religij. Eden glavnih razlogov za takšno razmišljanje je zagotovo nepoznavanje Jezusa, Boga. Zaradi tega tudi danes doživljamo podobno kot Božje ljudstvo v SZ: Moje ljudstvo propada, ker nima spoznanja (Oz 4,6). Božje ljudstvo propada, ker ne pozna pravega Boga. Kristjan, ki ni »dejaven«, je kristjan, čigar življenje ne more dajati sadov, o katerih govori Sveto pismo (Gal 5,22). Nedejaven kristjan je tisti, ki sicer vsake toliko ali tudi pogosto (npr. vsako nedeljo) posluša Božjo besedo, a je ne uresničuje, zato je »podoben nespametnemu možu, ki zida hišo (svoje življenje) na pesku« (Mt 7,26). Ko pridejo težave, problemi, preizkušnje, v bibličnem jeziku, ko se »ulije ploha, pridre vodovje, zapihajo vetrovi«, se njegova hiša (življenje) zruši. »Dejavnost« kristjana je v tem, da črpa moč za življenje, za rast v življenju: 1) v zakramentih, kjer se srečuje z živim Bogom, ki vanj vliva svoje življenje; 2) v osebni, zaupni molitvi/pogovorom z Bogom; v branju in premišljevanju Božje besede; v druženju ter molitvi z drugimi kristjani, torej v občestvu. Brez tega ni krščanstva in tudi ne krščanskega življenja. Krščanstva ne moreš živeti sam, ampak le skupaj, zato je Jezus ustanovil Cerkev.

Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.

nazaj na vrh