Islamska skupnost v Sloveniji pritiska na ustavne sodnike, da bi dovolili halal - klanje živine

  • Napisal  Nova24TV
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Polagali so temeljni kamen islamskega kulturnega centra... (foto: Matic Štojs Lomovšek) Polagali so temeljni kamen islamskega kulturnega centra... (foto: Matic Štojs Lomovšek)

Ustavno sodišče RS je soglasno zavrnilo ustavno pobudo Slovenske islamske skupnosti za oceno ustavnosti 25. člena zakona o zaščiti živali, ki določa, da se mora vsako žival pred zakolom omamiti. Pri odločitvi so se oprli na ustavno zapovedano varstvo živali pred mučenjem, ki zajema tudi prizadevanja zakonodajalca, da prepreči, ublaži ali omili telesno neprijetne občutke bolečine, stresa in strahu, ki jih živalim povzroča človek. Varovanje dobrobiti živali s tega vidika je del morale in je ustavno dopusten cilj posega v versko svobodo, so prepričani ustavni sodniki. Ob tem pa je šest ustavnih sodnikov, dr. Matej Accetto, ddr. Klemen Jaklič, dr. Rajko Knez, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik in dr. Dunja Jadek Pensa, podalo pritrdilna ločena mnenja.

Pobudnika za oceno ustavnosti Slovenska muslimanska skupnost (v njenem imenu dr. Andraž Teršek) zatrjujeta, da je drugi odstavek 25. člena zakona o zaščiti živali (v nadaljevanju ZZZiv) v neskladju s 7. in 41. členom ustave “v povezavi” s 1., 2. in 14. členom ustave ter 9. členom konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ob tem pa poudarjata, da je bila Slovenska muslimanska skupnost ustanovljena z namenom ohranjanja islamskih vrednot med slovenskimi muslimani pa tudi zaradi povezovanja z muslimani po svetu.

Po prepričanju pobudnikov je obredni zakol živali brez predhodnega omamljenja bistveni sestavni del islamske vere, s tem pa tudi svobode veroizpovedi in bogoslužnih interesov slovenskih muslimanov, ki so združeni v pobudnici. Nedopustnost predhodnega omamljenja naj bi bila zelo jasno izražena v temeljnem islamskem viru. Islam naj bi predpisoval uživanje mesa živali, zaklanih na poseben način. Pobudnika obširno opisujeta vsebino in vire verskih pravil islama, ki naj bi prepovedovala omamljenje živali pred zakolom in urejala obredni zakol. V tem okviru izpostavljata verski praznik kurban bajram, ko naj bi se zaklala ena žrtvena žival na gospodinjstvo (kamela, krava, ovca ali koza), ter poudarjata, da naj bi drugi odstavek 25. člena ZZZiv neposredno protiustavno posegal v ustavne pravice in interese pobudnice in slovenskih muslimanov, ki jih pobudnica predstavlja.

Za prepoved obrednega zakola živali brez omamljanja naj ne bi bilo legitimnega cilja
Pobudnika navajata, da ustavna pravica do svobodnega delovanja organizirane verske skupnosti in do svobodnega izpovedovanja vere vključuje svobodo verskega odločanja o (verskem) “kaj” in “kako”. Prav tako menita, da verski obredi spadajo v jedro svobode verovanja in bogoslužja. Vsebinska opredelitev verskega prepričanja in način njegovega izražanja naj bi bila neločljiva. Po prepričanju pobudnikov za prepoved obrednega zakola živali brez omamljanja ni legitimnega cilja. Po njuno naj bi argument zaščite živali pred mučenjem država zgolj navrgla, ne pa tudi vsebinsko opredelila. Kulturno pogojevanje vsebine svobodnega delovanja verske skupnosti oziroma svobode zasebnega in javnega izpovedovanja vere imata za neskladno s 7. in 41. členom ustave. S tem naj bi država dosegla, da bodo slovenski muslimani svoje obrede uresničevali v tujini.

Sklicujeta se na kratek izbor stališč iz veterinarske literature, iz katere naj bi izhajalo, da je lahko pravilno izvršen obredni zakol brez omamljenja neboleč ali da se glede trpljenja bistveno ne razlikuje od zakola z omamljenjem
Ob tem pa pobudnika izražata prepričanje, da ustava ne vsebuje določb o posebni pravni zaščiti živali, še manj živali uživajo ustavne pravice. Ustavni red naj bi temeljil na konceptu dobrobiti živali, ki živali varuje le pred pretirano oziroma nepotrebno škodo, bolečino, trpljenjem, navajata in se sklicujeta na presojo Zveznega ustavnega sodišča Zvezne republike Nemčije in dodajata, da je legitimno razpravljati zgolj o posebnih, živalim prijaznih metodah opravljanja zakola. Prav tako ob tem izražata pomisleke glede sledljivosti in primernosti versko ustreznih mesnih izdelkov, ki so v trgovinah na voljo slovenskim muslimanom. Pobudnika podajata kratek izbor stališč iz veterinarske literature, iz katere naj bi izhajalo, da je pravilno izvršen obredni zakol brez omamljenja lahko neboleč ali da se glede trpljenja živali vsaj bistveno ne razlikuje od zakola z omamljenjem.

Državni zbor: ni prepovedan uvoz mesa, pridobljenega v skladu z verskimi pravili
Državni zbor je odgovoril na pobudo in izpostavil, da je namen izpodbijane določbe, da se ob zakolu prepreči nepotrebno trpljenje živali. Varovanje živali naj bi bilo ustavno zapovedano. Drugi odstavek 25. člena ZZZiv naj ne bi posegal v pravice pobudnikov iz 7. in 41. člena ustave. Po mnenju državnega zbora ne more pripeljati do tega, da muslimani v Republiki Sloveniji ne bi mogli uživati mesa, pridobljenega v skladu z verskimi predpisi. Če je v Republiki Sloveniji ponudba mesa, pridobljenega z zakolom brez omamljenja, slaba, naj za to ne bi bila odgovorna država. Drugi odstavek 25. člena ZZZiv naj ne bi prepovedoval uvoza mesa, pridobljenega v skladu z verskimi pravili, na katere se sklicujeta pobudnika.

Vlada: Zaradi izdanih certifikatov oskrba mogoča tudi pri slovenskih predelovalcih
O pobudi pa se je izjasnila tudi Vlada RS, ki navaja da Uredba Sveta (ES) št. 1099/2009 z dne 24. septembra 2009 o zaščiti živali pri usmrtitvi državam dovoljuje obširnejšo zaščito živali na področju obrednega zakola. Vlada opozarja, da je bila v času veljavnosti prejšnje ureditve (možnost izjemnega dovoljenja za obredni zakol brez omamljenja) v trinajstih letih podana le ena vloga za tak zakol. V Sloveniji naj bi delovalo več klavnic s certifikatom halal. Vlada se zavzema za ločevanje izvedbe obrednega zakola od uživanja mesa in izdelkov iz živali, zaklanih v skladu z verskimi pravili. Ker naj pobudnika ne bi bila nosilca dejavnosti predelave živilskih izdelkov, naj ne bi izkazovala pravnega interesa za ustavnosodno presojo pravil, ki urejajo obredne zakole. Vlada trdi, da izpodbijana določba ne preprečuje njegovega uvoza iz držav EU ali tretjih držav. Zaradi izdanih certifikatov naj bi bila oskrba s temi izdelki dejansko mogoča tudi pri slovenskih predelovalcih. Države pa naj prav zaradi varovanja avtonomije verskih skupnosti ne bi smele posegati v zasebnopravne sisteme certificiranja teh izdelkov.

Namen omamljenja pred zakolom je, da žival ni občutljiva za bolečino
Drugi odstavek 25. člena ZZZiv je po prepričanju vlade motiviran z varovanjem dobrobiti živali. Vlada podrobno opisuje razpoložljive tehnike in metode zakola živali ter glavna tveganja za dobrobit živali ob zakolu (bolečina in povzročanje strahu v zvezi s tekom časa do izgube zavesti). Strokovne raziskave naj bi kazale, da živali pri zakolu trpijo hudo bolečino, ki naj je zgolj izbira pravilnega orodja in metode ne bi mogla povsem izključiti. Namen omamljenja pred zakolom naj bi bil v tem, da žival v času, ko se izvede zakol, ni pri zavesti in ni občutljiva za bolečino.

Pobudnika strokovno literaturo napačno citirata ali se sklicujta na zastarelo oz. pomanjkljivo literaturo
V vsakem primeru pa naj bi omamljenje po uredbi o zaščiti vedno povzročilo trenutno izgubo zavesti, še preden lahko možgani živali zaznajo bolečino. V tej zvezi vlada izpostavlja, da izguba zavesti živali, ki pred zakolom niso bile omamljene, nastopi veliko kasneje (v povprečju več kot minuto, v nekaterih primerih pa več kot dve minuti po rezu vratu). Toliko dlje naj bi trajala izpostavljenost živali bolečini, strahu in stresu, povezanim z zakolom. Vlada zatrjuje, da pobudnika strokovno literaturo napačno citirata ali da se sklicujeta na zastarelo oziroma drugače pomanjkljivo literaturo.

Ustavno sodišče je odgovor državnega zbora in mnenje vlade vročilo pobudnikoma. Odzvala se je le pobudnica. Pojasnjuje, da sta zanjo dva od sedmih certifikatov halal sporna. Opisuje, kako se morajo slovenski muslimani ob kurban bajramu odpraviti v Republiko Hrvaško, da lahko v tamkajšnji klavnici prevzamejo meso halal. Dvomi, da je znanstveno mogoče natančno količinsko izmeriti stopnjo bolečine pri živali.

Ustavni sodniki so izpostavili, da ustavno sodišče ne more dvomiti o vsebini verskih nazorov, pravil in prepričanj, kot jih v postopku predstavijo verska skupnost oziroma njeni pripadniki, in poudarili, da je sklicevanje pobudnikov na 1., 2. in 14. člen ustave posplošeno, prazno in pavšalno, da ustavnemu sodišču ni treba opraviti presoje z vidika navedenih ustavnih določb, zato so se pa odločili, da bodo ocenili le skladnost drugega odstavka 25. člena ZZZiv s prvim odstavkom 41. člena ustave, ki se glasi: “Izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju je svobodno.” Kljub temu, da ustavno sodišče sprejema, da je neotežen dostop do mesa obredno zaklanih živali zaradi vsakodnevne prehrane in še toliko bolj zaradi omogočanja polnega in neokrnjenega praznovanja v okolju, v katerem vernik živi, ob kurban bajramu bistven in pomemben del islamske vere, pa je zakonska ureditev, ki posega v človekovo ali ustavno pravico, ustavno dopustna samo, če temelji na ustavno dopustnem cilju. Poleg tega je treba po ustaljeni ustavnosodni presoji vselej še oceniti, ali je poseg, tudi če se z njim zasleduje dopusten cilj, v skladu z načeli pravne države (2. člen ustave), in sicer s tistim izmed teh načel, ki prepoveduje prekomerne posege države (splošno načelo sorazmernosti).

 Ustava ne dovoljuje, da bi se živalim brez utemeljenega razloga povzročalo trpljenje, bolezen ali smrt

Četrti odstavek 72. člena ustave določa, da varstvo živali pred mučenjem ureja zakon. Varstvo oziroma zaščito živali ureja ZZZiv. Opustitev normativnega urejanja zaščite živali bi predstavljala kršitev četrtega odstavka 72. člena ustave. Iz tega, da ustava zahteva zakonodajno ureditev varstva živali, logično sledi, da je varstvo živali ustavno varovana vrednota in da pomeni vsebino ustavno dopustnega javnega interesa, ki lahko utemeljuje tudi posege v človekove in ustavne pravice. Ustava torej ne dovoljuje, da bi se živalim brez utemeljenega razloga povzročalo trpljenje, bolezen ali smrt ali da bi se živalim povzročalo trpljenje, ki se mu je mogoče brez večjih tehničnih težav in nesorazmernih stroškov izogniti. Opredelitev ustavno zapovedanega “varstva živali pred mučenjem” zajema tudi prizadevanja zakonodajalca, da prepreči, ublaži ali omili telesno neprijetne občutke bolečine, stresa in strahu, ki jih živalim povzroča človek. Ustavno sodišče razume (potencialno sicer zelo širok) pojem dobrobit živali tako, da se za namene te odločbe nanaša prav na rezultat omenjenih prizadevanj – torej na varstvo živali pred mučenjem.

V sodobni družbi je skrb za dobrobit živali in narave del morale

Zapoved predhodnega omamljenja živali pred zakolom je del morale kot skupka pravil, ki vrednotijo in usmerjajo medsebojne odnose ljudi na podlagi pojmovanj dobrega in slabega. V sodobnem času morale ni mogoče pojmovati tako ozko, da bi se na njeni podlagi vrednotili le odnosi med ljudmi v dobesednem smislu, ne pa npr. ravnanje oseb v razmerju do živali in naravnega okolja. V sodobni družbi je skrb za dobrobit živali in narave del morale. Varstvo živali pred mučenjem (četrti odstavek 72. člena ustave) je ustavna vrednota. Z njim se v praksi uveljavlja varstvo dobrobiti živali kot pomembna moralna zapoved. ZZZiv splošno zavezujoče, notranje konsistentno in versko nevtralno uvaja visoka merila zaščite živali. Drugi odstavek 25. člena ZZZiv ne prepoveduje le islamskih obrednih zakolov, pač pa vse zakole neomamljenih živali v klavnicah.

“V okviru tehtanja ožje sorazmernosti je ustavnopravna teža koristi od drugega odstavka 25. člena ZZZiv velika. Odsotnost pravila iz drugega odstavka 25. člena ZZZiv v pravnem redu bi pomenila, da se izjemoma lahko opravljajo zakoli neomamljenih živali, kar bi izpostavilo zaklane živali dodatnim bolečinam, stresu in trpljenju v času od reza vratu do izgube zavesti. Na drugi strani tehtnice je otežen dostop do halal mesa, ki ima še poudarjeno težo v povezavi s pomenom daritve in uživanja tega mesa v sklopu praznovanja kurban bajrama v skladu z verskimi zapovedmi.” Ob tem pa ustavni sodniki poudarjajo, da je dostop do mesa halal muslimanom le otežen, ne pa onemogočen. Po trditvah prve pobudnice je tudi obredni zakol živali ob kurban bajramu mogoče naročiti v tujini.

Ključnega pomena za tehtanje med koristmi izpodbijane omejitve in težo izpodbijane omejitve je tako dejstvo, da je prepoved obrednega zakola neomamljenih živali prepoved zadajanja trpljenja, ki ga je moč preprečiti. S tem izpodbijano pravilo varuje pomembno moralno zapoved v našem kulturnem prostoru. Zato država lahko prepove ravnanje, ki ni združljivo s temeljnimi pravili in moralnim okvirom določene družbe, in hkrati ne poseže prekomerno v pravico do svobode vere.

N. Ž./Nova24TV

nazaj na vrh