Časopis Delo noče objaviti popravka veleposlanika Republike Poljske v Sloveniji

Paweł Czerwiński. (Slika: blog Paweł Czerwiński) Paweł Czerwiński. (Slika: blog Paweł Czerwiński)

Veleposlaništvo Poljske v Sloveniji ni dobilo  odgovora na prošnjo za objavo popravka v časniku Delo, ki jo je veleposlanik Republike Poljske Paweł Czerwiński poslal uredništvu Dela dne 6. 2. 2018, zato vsebino prošnje za popravek v Delu objavlja naš medij.

Popravek se nanaša na članek Borisa Čibeja z naslovom Varšava »popravlja« zgodovino netočnih informacij, ki govori o noveli zakona o Poljskem inštitutu za narodni spomin. »Netočni podatki namreč zavajajo bralce in izkrivljajo podobo dejanskih okoliščin, ki spremljajo postopek sprejemanja omenjenega zakona,« med drugim zapiše veleposlanik Republike Poljske Paweł Czerwińskegi, ki sicer z obžalovanjem ugotavlja, da se je v predmetnem članku, podobno kot v tendenčnem komentarju Damjana Slabeta (Na vlaku nacionalizma in neenotnosti, Delo, 3. februarja 2018), avtor poslužil enostranske, za Poljsko vnaprej neugodne interpretacije tako zgodovinskih dejstev kot tudi trenutnega dogajanja.

V nadaljevanju objavljamo celoten tekst prošnje za objavo popravka, ki ga je veleposlanik Republike Poljske Paweł Czerwiński poslal časniku Delu.

»Uroš Urbas

v.d. odgovornega urednika

Časopis DELO   

v zvezi s člankom gospoda Borisa Čibeja z naslovom Varšava »popravlja« zgodovino. Poljaki in holokavst. Novi zakon, ki prepoveduje izraz »poljska taborišča smrti«, je razburil ves svet, tudi Izrael in Ukrajino, objavljenem v Delu 5. februarja 2018, vljudno prosim za popravek netočnih informacij, ki se nanašajo na novelo zakona o Poljskem inštitutu za narodni spomin (polj. Instytut Pamięci Narodowej ‒ IPN). Netočni podatki namreč zavajajo bralce in izkrivljajo podobo dejanskih okoliščin, ki spremljajo postopek sprejemanja omenjenega zakona.

Z obžalovanjem ugotavljam, da se je v predmetnem članku, podobno kot v tendenčnem komentarju gospoda Damjana Slabeta (Na vlaku nacionalizma in neenotnosti, Delo, 3. februarja 2018), avtor poslužil enostranske, za Poljsko vnaprej neugodne interpretacije tako zgodovinskih dejstev kot tudi trenutnega dogajanja.

Zame kot veleposlanika Republike Poljske ‒ države, ki se je kot prva v Evropi uprla brutalnemu nasilju hitlerjevske Nemčije ter njene zaveznice stalinovske Sovjetske zveze, je točnost pri predstavljanju dejstev o drugi svetovni vojni temeljnega pomena, predvsem zaradi spoštovanja spomina na 6 milijonov poljskih državljanov (od katerih je bila polovica Judov), padlih in umorjenih v letih 1939‒1945. Bralci Dela imajo vso pravico, da spoznajo motive sprejetja novele zakona o IPN, katere cilj je, da se iz javnega življenja na Poljskem in v tujini odpravi pojav, ko se celotnemu poljskemu narodu ali poljski državi ‒ kljub nasprotnim dejstvom ‒ pripisuje odgovornost ali soodgovornost za zločine, ki jih je zakrivil nacistični Tretji rajh.

Nestrinjanje zbuja že sam naslov članka gospoda Čibeja, pa tudi začetek besedila (»Novi zakon nekdanje nacistične tovarne smrti, postavljene na Poljskem, prepoveduje poimenovanje ”poljska koncentracijska taborišča”) ter avtorjevo očitno nestrinjanje s prepovedjo uporabe lažnive besedne zveze. V tem se skriva namig, kot da bi koncentracijska taborišča, ki jih je na ozemlju Poljske postavila okupacijska oblast Velikonemškega rajha, v resnici bila ”poljska taborišča” ‒ vodili so jih nekakšni skrivnostni ”nacisti” brez narodnostne in državne pripadnosti, poljske oblasti pa nasprotujejo temu, da bi stvar poimenovali z njenim pravim imenom. Vendar pa pri tej zadevi ni bistveno zamolčanje neugodnega poimenovanja, temveč temeljna zgodovinska resnica. Trmasto in zavestno ponavljanje verbalnih manipulacij tega tipa je najboljši primer nujnosti sprejetja zakona in tu ni govora o ”popravljanju zgodovine”.

Nerazumljivo je tudi, kaj je avtor članka želel sporočiti s povedjo »argumenti, da Poljaki pri holokavstu niso sodelovali, pa so doslej prepričali le eno od poljskih zahodnih partneric«, ki se nanaša na izjavo nemškega ministra za zunanje zadeve Sigmarja Gabriela. Minister Gabriel je priznal to, kar je očitna zgodovinska resnica ‒ za holokavst je odgovorna hitlerjevska Nemčija in niti Poljski niti komu drugemu ni treba o tem nikogar prepričevati. Težko se je upreti vtisu, da tudi ta odlomek članka vsebuje element manipulacije.

Med drugo svetovno vojno, ko se je Poljska znašla pod nemško okupacijo, ni nikoli nastala nobena uradna niti organizirana oblika kolaboracije, nacistični okupatorji pa so za Poljake predvideli samo dve možnosti: smrt (”Auszurotten” ‒ izkoreniniti) ali preoblikovanje v ujetnike (niso po naključju zaprli vseh šol, od osnovnih do univerz). Ni bilo kvizlingovske vlade in nihče ni v imenu Poljske ali poljskega naroda nikoli sodeloval z nemškimi nacisti, na ozemlju, ki ga je okupirala Nemčija, pa je nastalo najmočnejše partizansko gibanje v Evropi (okoli 500.000 borcev) ter podzemne strukture, ki so vodile uporniško gibanje.

Seveda se je veliko Poljakov ‒ in vedno bo to preveč ‒ odločilo za individualno sodelovanje z nemškimi okupatorji, pri čemer so se posluževali tudi sramotnih dejanj proti svojim judovskim sodržavljanom. Ne moremo pa poljski državi ali celotnemu poljskemu narodu pripisati odgovornosti za holokavst. To je javno ponarejanje zgodovine.

Prizadevanja poljske oblasti so usmerjena tudi v nasprotovanje uporabi dvojnih meril pri ocenjevanju zgodovinskih dogodkov. Naj podam preprost primer: nihče ne obtožuje celotnega nizozemskega naroda za tragedijo družine Ane Frank. Zakaj bi torej morali biti vsi Poljaki kolektivno odgovorni za dejanja svojih konkretnih, posameznih rojakov?

Leta 1942 so oblasti Poljske podzemne države ustanovile posebni urad za pomoč Judom - Svet za pomoč Judom, ki je deloval pod vzdevkom ”Żegota”. Šlo je za edino tovrstno organizacijo v okupirani Evropi. Poljska podzemna oblast, podrejena vladi v emigraciji, je izročanje Judov Nemcem kaznovala s smrtjo.

Ševah Weiss, nekdanji veleposlanik Izraela na Poljskem in dolgoletni predsednik kneseta, je povedal: »Želim si, da bi mladi Judje izvedeli resnico - da so bile v številnih evropskih državah vlade, ki so sodelovale z Nemci: Francija, Norveška, Slovaška, Madžarska, Hrvaška; poljska država pa ni sodelovala s Hitlerjem! Prav Poljska je bila svetla izjema v Evropi. Nikoli niso obstajala poljska koncentracijska taborišča, nikoli!« Danes 92-letni Moshe Arens, nekdanji izraelski minister za zunanje zadeve in obrambo, pa je v ponedeljek, 5. februarja, v dnevniku Haaretz napisal: »Pomembno je, da razlikujemo dejanja posameznih Poljakov od dejanj poljske vlade (v emigraciji) v Londonu ter poljske podzemne organizacije ”Armia Krajowa”. Poljska podzemna država in poljska vlada nista nikoli sodelovali z okupatorjem Nemčijo. Onidve sta se borili proti Nemčiji – in to je ključna razlika med Poljsko in drugimi narodi pod nemško okupacijo. Podobno so samo Poljaki pomagali vstajnikom iz (varšavskega) geta.« Škoda, da novinarji Dela svojim bralcem niso predstavili tudi takih mnenj, pač pa so se omejili samo na citiranje ocen, ki so kritične in pogosto tudi nepravične do Poljske.

Ob tem je vredno opozoriti, da sklicevanje na trditve samo izbranih zgodovinarjev, ki sta splošno znana po svoji nenaklonjenosti naši državi, ni v prid objektivnemu pisanju. To velja predvsem za J. T. Grossa, čigar publikacije vsebujejo vrsto neresničnih trditev in zavestnih pačenj zgodovinskih dejstev. Številni zgodovinarji, ki se ukvarjajo z drugo svetovno vojno, so mu večkrat očitali, da so njegova dela bolj literarnega kot znanstvenega značaja, saj v splošnem »ne temeljijo na verodostojnih raziskavah, pač pa želijo le podkrepiti teze o poljskem antisemitizmu« (citat iz ocene, ki jo je na Poljskem radiu o Grossovi knjigi Strach iz leta 2008 podal prof. Marek Jan Chodakiewicz, pomemben ameriški zgodovinar, strokovnjak za zgodovino Srednje in Vzhodne Evrope).

Gospod Čibej zelo površno omeni vzroke za nastale napetosti pri sprejemanju zakona. Ti pa so takšni, da je nesorazmerno buren odziv izraelske strani v veliki meri posledica notranjih sporov med vlado premierja Netanjahuja in opozicijo. Očitki naši državi so toliko bolj presenetljivi, ker so o načrtovani noveli zakona ves čas zakonodajnega postopka (več kot leto in pol) potekala posvetovanja z Veleposlaništvom Izraela v Varšavi. Vključitev tujega veleposlaništva v pripravljanje zakonodaje je v suverenih državah praksa brez precedensa in priča o izrednem spoštovanju poljske strani do Izraela in judovskega naroda ter tega zanje tako občutljivega vprašanja. Še več, Poljska in Izrael sta 22. novembra 2016 podali skupno izjavo o obsodbi uporabe neustreznih poimenovanj, kot so npr. ”poljska taborišča smrti”. Mogoče je razumeti, da je Izrael podpisal izjavo, pri čemer so mu bile znane načrtovane spremembe zakona o IPN.

Kljub drugačnim trditvam kritikov, ki jih citira Boris Čibej, zakon ne krši svobode raziskovalne in umetniške dejavnosti, kar enoznačno zagotavlja 3. odstavek 55a člena, ki je bil v zakon vpeljan po pripombah raznih inštitucij in organizacij, tudi Veleposlaništva Izraela v Varšavi. Z vso odločnostjo je treba poudariti, da cilj poljske oblasti ni zanikanje odgovornosti posameznih Poljakov za sramotna in neodpustljiva dejanja, ki so jih storili v času okupacije, temveč se želi zgolj postaviti po robu poskusom pripisovanja Poljski in vsem njenim državljanom skupinske odgovornosti. Tako ne bo kaznovano odkrivanje primerov zločinov, ki so jih zakrivile konkretne osebe, ne glede na njihovo narodnost. Zakon brani zgodovinsko resnico ter dobro ime poljske države in poljskega naroda, ne pa zločincev.    

V tem kontekstu vas želim obvestiti, da je predsednik Republike Poljske Andrzej Duda – da bi pregnal vse dvome v zvezi z morebitno ogroženostjo svobode izražanja in znanstvenih raziskav – po podpisu zakon poslal v dodatno presojo Ustavnemu sodišču.

Če se navežem še na formulacijo ”poljska taborišča smrti”, želim poudariti, da niso sprejemljive razlage, da gre zgolj za ”miselno krajšavo”, nanašajočo se na zemljepisno lego taborišč, ki so jih nemški okupatorji ustanovili na ozemlju Poljske. To je povsem neprepričljivo opravičevanje, saj nihče ne dela podobne ”miselne krajšave” in Mauthausna ne imenuje ”avstrijsko taborišče”, pa tudi taboriščem v tedaj okupirani Alzaciji nihče ne reče ”francoska taborišča”.

V zvezi z drugim delom članka pa želim poudariti tudi, da predpisi novele zakona o IPN nikakor niso usmerjeni proti ukrajinskemu narodu ali ukrajinski državi. Izvirajo iz občutka dolžnosti ohranjanja spomina na žrtve v zakonu opredeljenih dejanj. Dosedanja drža Poljske, posebej še konsekventna podpora evroatlantskemu povezovanju Ukrajine ter naše odločno nasprotovanje napadu, katerega žrtev je postala (in o katerem avtor članka piše s podcenjevalnim tonom, ko besedo aneksija postavi v narekovaje), priča o tem, da je Poljska prijateljica Ukrajine, in dialog o bolečih zgodovinskih trenutkih tega ne spreminja. Vendar pa menimo, da mora strateško dober sosedski odnos temeljiti na resnici o preteklosti.

Skladno s 26. členom Zakona o medijih (ZMed-UPB1) vljudno prosim za objavo mojega popravka. Če se to ne bi zgodilo, si pridržujem pravico do posredovanja mojega odziva uredništvom drugih slovenskih medijev. Hkrati vas obveščam, da bo vsebina dopisa objavljena na uradni spletni strani veleposlaništva in na družbenih omrežjih.

V svojem imenu in v imenu kolegov, ki na Veleposlaništvu skrbijo za odnose z mediji, izražam odprtost in pripravljenost za posredovanje verodostojnih informacij o predmetnem zakonu ter poljsko-judovskih odnosih. Vabim vas, da nas kontaktirate, saj bi predstavitev našega vidika gotovo obogatila objave o Poljski v vašem časopisu.

          

Paweł Czerwiński, Veleposlanik Republike Poljske v Sloveniji«

nazaj na vrh