Vinko Gorenak: Šest razlogov za rdeči karton Klemenčiču

  • Napisal  Demokracija
Pravosodni minister Goran Klemenčič Pravosodni minister Goran Klemenčič Foto: Matic Štojs Lomovšek

Vlada RS je danes (18.10.2017) podprla kandidaturo Gorana Klemenčiča za Komisarja Sveta Evrope za človekove pravice. Vlada je na današnji seji sprejela sklep o podpori njegovi kandidaturi in zunanjemu ministrstvu naložila, naj jo posreduje Svetu Evrope. Ja prav ste prebrali.

»Pogoji, ki jih mora izpolnjevati kandidat za komisarja, so eminentna osebnost z visoko moralno integriteto in priznanim strokovnim znanjem s področja človekovih pravic, javno zavzemanje za vrednote Sveta Evrope in osebna avtoriteta, ki je potrebna za učinkovito izvajanje mandata. Vlada meni, da Klemenčič izpolnjuje navedene pogoje, zato podpira njegovo kandidaturo« (Reporter 18. 10. 2017). Tudi to ste prav prebrali.

Klemenčič je znan po tem, da svojega mandata že večkrat ni zaključil ampak ga je na tak ali drugačen način konča spektakularno predčasno končal in seveda poskrbel za svojo novo in bolje plačano službo. Tokrat si želi nekaj manj kot 20.000 evrov mesečne plače. Toda obstajajo številni razlogi zakaj se to ne bi smelo nikoli zgoditi in upam, da se tudi nikoli ne bo. Za prvi odziv naj navedem le pet takih razlogov.
1.Goran Klemenčič je leta 2008 postal državni sekretar na notranjem ministrstvu, ki ga je takrat vodila Katarina Kresal. Ta je takrat najela prostore za NPU na Dimičevi ulici v Ljubljani za 136.000 evrov mesečne najemnine. Lastnik stavbe Igor Jurij Pogačar pa je banki plačeval kredit v višini 124.000 evrov mesečno. To pomeni, da je v žep pospravil 11.000 evrov mesečno. Seveda je bil osebni prijatelj Katarine Kresal. Goran Klemenčič pa je bil revizor celotnega projekta, kar pomeni, da je vedel za celotno zadevo. Seveda ni ukrepal, ni podal nobene kazenske ovadbe ampak je preprosto predčasno zapustil položaj državnega sekretarja na notranjem ministrstvu in se je očitno dogovoril za novo službo. Le nekaj mesecev po odstopu je bil namreč imenovan za predstojnika KPK. Seveda za večjo plačo.
2.Goran Klemenčič je bil v času, ko je opravljal naloge predsednika KPK, dolžan poročati o svojem premoženjskem stanju Mandatno volilni komisiji Državnega zbora. Na kar nekaj zasedanjih te komisije ni znal prepričljivo pojasniti od kod mu premoženje, zlasti tisto s katerim je lahko kupil graščino v Lukovici. Na zadnji seji omenjene komisije, je začel kričati in je sejo protestno zapustil.
3.Goran Klemenčič je bil tisti predsednik KPK, pri katerem je Računsko sodišče ugotovilo, da je pri vodenju KPK kršil kar osem zakonov. No, zgodilo se ni nič. Z nagrado je bil imenovan za pravosodnega ministra. Seveda za večjo plačo.
4.Goran Klemenčič je v začetku januarja 2013, v vlogi predsednika KPK vehementno predstavil poročilo o premoženjskem stanju predsednikov parlamentarnih političnih strank. Vsi, razen Janeza Janše in Zorana Jankoviča so mu »ustrezno« pojasnili od kod jim premoženje, ki ga imajo. Kaj je to »ustrezno« nismo nikoli izvedeli. No, po njegovih ugotovitvah Janez Janša ni znal »ustrezno« pojasniti od kod mu 200.000 evrov, Zoran Jankovič pa ni znal »ustrezno« pojasniti od kod mu 2.400.000 evrov. Je pa dejstvo, da je zaradi tega padla druga vlada Janeza Janše. No njegovo famozno poročilo, je kasneje razveljavila sodna veja oblasti. Torej je sodna veja oblasti odločila, da Klemenčičevo poročilo nikoli ni obstajalo. Vlada Janeza Janše pa je le padla. Predčasno je položaj predsednika KPK zapustil tudi Klemenčič. Seveda za višjo plačo – plačo pravosodnega ministra.
5.Goran Klemenčič je bil v vlogi predsednika KPK obveščen tudi o tem, da je Iranski poslovnež preko NLB opral milijardo dolarjev. Seveda v teroristične namene. In kaj je storil? Nič! Njegov podrejeni preiskovalec Darko Stare, seveda ni o tem uradno obvestil policije kot institucije, ampak je preiskovalcu NPU predal list papirja z osnovno informacijo iz katere ni bilo razvidno nič, niti znesek niti banka, kaj šele kaj več.
6.Goran Klemenčič je edini pravosodni minister, ki je v konkretnem sodnem primeru, ki je še potekal pred sodiščem, sodnikom zagrozil, da bodo »letele glave« v kolikor konkreten primer (Igor Bavčar) ne bo pravočasno zaključen. Tega “podviga” niso bili sposobni narediti niti komunistični veljaki prejšnjega sistema.

To je šest razlogov za rdeči karton Goranu Klemenčiču. Razlogov je seveda še veliko več. Toda zgodovina se ponavlja. Goran Klemenčič danes kandira za mesto, kjer bo imel okoli 20.000 evrov mesečne plače. Če kdo misli, da si to zasluži naj to argumentira. Upam pa, da bo Klemenčič končal tako, kot je končala Bratuškova za komisarko in Bettetova za članico ESČP.

nazaj na vrh