Kavarna Hayek: Fiskalna odgovornost za telebane: zgodba o Janezu in Borutu

  • Napisal  Kavarna Hayek
Kavarna Hayek: Fiskalna odgovornost za telebane: zgodba o Janezu in Borutu Foto: Wikipedia

Zgodovina in številni primeri sodobnosti nas učijo, da je razširjena ideologija in brezbrižnost vlad, da lahko zgolj država s svojimi posegi na trg reši in odreši ljudi ter jih popelje v raj blagostanja, kratkega daha.

Mitološke zgodbe, da je trg odpovedal in da mora zato država vzeti stvari v svoje roke na način, da kljub nizki produktivnosti in majhni ustvarjeni vrednosti razkošno skrbi za svoje državljane, ne bi smeli podcenjevati. Še posebej takrat, ko deli denar, ki sploh še ni bil ustvarjen, ali takrat, ko se zadolžuje in obveznosti prelaga na daljše časovno obdobje. Povedano drugače: takrat, ko sedanja generacija zadolžuje prihodnje generacije. Jezik, ki ga državni uradniki in aktualni politiki uporabljajo za opravičevanje tovrstnih posegov, je seveda zavajajoč: govorijo o neizogibnem polomu, če ne bodo naredili natančno tistega, kar so si zamislili. In vedno, predvsem levičarji, oznanjajo, da je fiskalno pravilo, ki pomeni vzdržnost javnih financ, največje zlo, ki ovira njih, preroke prihodnosti, pri vzpostavitvi splošne blaginje. Zato se fiskalne odgovornosti izogibajo, saj pomeni, da je njihova poraba omejena, kajti porabijo lahko samo toliko, kot je ustvarjenega. Brez zadolževanja, kakopak. Ker socialisti vseh vrst in barv, nagnjeni k pretirani porabi, tega ne razumejo ali nočejo razumeti, jim bom skušal razložiti na preprost način.

In da ne bom odkrival tople vode in se mučil z iskanjem primera, bom povzel odlično zgodbo o dveh prijateljih in njunih otrocih, ki je bila objavljena na spletni strani Liberal in jo je napisal Vladimir Filipović (spletno stran drugače ureja izvrstni Mario Nakić, novinar, ki ima za svetovni nazor klasični liberalizem). Zgodba gre takole (imena, država in denarna enota so prilagojeni Sloveniji).

Leto 2005. Dva prijatelja, Janez in Borut, vsak ima dva otroka, stara med 11 in 14 let. Otroci se radi družijo in igrajo, zato včasih z njimi preživlja čas Janez, včasih Borut. Oba sta zaposlena in oba zaslužita okoli 1.200 evrov na mesec.

Janez je zelo previden z denarjem. Pri otrocih redko varčuje, a se trudi, da ni razsipen. Ko Janez preživlja prosti čas z otroki, jih povabi na sladoled v park. Ob vsej pisani ponudbi Janez poskuša otroke naučiti, da preprosto nima denarja, da bi jim vse privoščil. Pogosto mu je zaradi tega težko, toda druge možnosti preprosto nima.

Za razliko od Janeza Borut, ko so otroci z njim, troši, kolikor je mogoče. Poleg tega, da jim kupi sladoled, jih odpelje v McDonald’s, kjer lahko naročijo, karkoli si zaželijo. Nato gredo v zabaviščni park, na koncu v kino. Poleg tega ima Borut dober in velik avto, njegova žena nosi drage obleke in pogosto zahajajo v restavracije. In Borut Janeza pogosto gleda izpod čela.

Seveda ni vprašanje, s katerim otroci v starosti med 11 in 14 let rajši preživljajo prosti čas. In zdaj si zamislimo, da sta Janez in Borut politika, otroci pa volivci. Koga bi volili? Kdo bi jih bolj prepričal? Se povprečen volivec razlikuje od povprečnega enajstletnika?

Ključno vprašanje seveda je, kaj se zgodi v prihodnosti. Borut ni imel denarja, da bi se vse to privoščil. Najprej se je zadolževal s kreditnimi karticami, nato je začel jemati gotovinska posojila. Ko mu nobena banka ni želela več odobriti posojila, se je zatekel k oderuhom. Ko ga je Janez opozarjal, naj tega ne počne, ga je zavračal s prezirom, saj so mu drugi svetovali, da lahko še naprej živi na veliki nogi, ker se težave rešijo same od sebe. Ko se je prekomerno zadolžil, je prodal stanovanje, ki ga je podedoval. Nato še manjšo posest in na koncu še veliko stanovanje, v katerem je živel. Družina se je zdaj morala preseliti v manjše stanovanje.

Leto 2020. Otroci so zdaj odrasli. Janezova otroka živita od svojega dela in manjše očetove dediščine. Borutova otroka ne živita dobro, ker nista ničesar podedovala. Še več. Ostali so jima očetovi dolgovi. Poleg tega sta sin in hčer zelo različna. Hčerka se z grozo spominja, kako so živeli njeni starši, doživi katarzo in skuša živeti od tega, kar zasluži.

Sin se noče soočiti z realnostjo in skuša živeti na isti način, kot je živel njegov oče Borut, a denarja je vse manj. Noben mu ga več ne posodi, nima več kaj prodati. Borutov sin postane aktivist politične stranke, ki trdi, da so za vse krive banke in da je potrebno dodatno tiskati denar. In z nostalgijo se spominja starih dobrih časov, ko se je dobro živelo.

Kaj je nauk zgodbe? Neodgovorno obnašanje tistih, ki upravljajo z denarjem in premoženjem, pušča težave naslednji generaciji. Življenje na račun prihodnjih generacij – izključno zato, da bi danes nekomu ugajali (otrokom ali volivcem) – bo imelo za posledico, da nas bodo v prihodnosti prezirali ali pa bo ta generacija še hujša, kot je bila naša.

Originalni tekst Filipovića si lahko preberete tukaj.

Vir: Kavarna Hayek

nazaj na vrh