Kakšen smisel ima neizkoriščena volilna pravica?

Kakšen smisel ima neizkoriščena volilna pravica? Foto: Urban Cerjak

Za splošno volilno pravico, ki jo imamo v Republiki Sloveniji vsi polnoletni državljani, se zdi, kot da je nekaj samoumevnega. Pa vendar se je bilo treba – na globalnem nivoju – zanjo boriti. Boj je trajal dolgo, tekla je tudi kri.

V Sloveniji po ustavi nimamo omejene volilne pravice, razen za trajno opravilno nesposobne državljane (denimo zaradi hujše duševne bolezni) in seveda za nepolnoletne državljane. Volilno pravico sicer natančneje pojasnjuje Zakon o volitvah v Državni zbor, medtem ko Ustava RS določa, da je volilna pravica v naši državi splošna in enaka, kar pomeni, da ima vsak glas vsaj formalno enako vrednost, volilna pravica pa pripada vsem polnoletnim državljanom ne glede na spol.

Tako pravijo ustava in zakoni, ki seveda govorijo le o »pravici« (ki jo lahko izkoristimo ali pa ne), ne pa tudi o dolžnosti. To pomeni, da se lahko vsak volilni upravičenec sam odloča, ali se bo udeležil volitev/referenduma ali ne, po zakonu ga nihče ne more sankcionirati zaradi neudeležbe. To pa tudi z drugimi besedami pomeni, da volilna pravica zajema tudi pravico ne iti na referendum oz. volitve. Vendar bi se pojem »volilna pravica« praviloma moral nanašati na pozitivno plat le-te, torej pravico voliti in biti voljen. V času prejšnjega režima, ko so se volitve in referendumi izvajale le v okviru enopartijskega sistema, se je celo dogajalo, da so tiste, ki se niso udeležili glasovanja, lahko celo sankcionirali.

Poglejmo sedaj volilno udeležbo. Verjetno bo težko doseči rekord, ki ga je decembra 1990 zabeležil plebiscit o samostojnosti, ko je bila volilna udeležba 93-odstotna. Kot je znano, je bil za plebiscit določen kvorum, kar pomeni, da plebiscit uspe, če se za samostojno Slovenijo odloči več kot polovica vseh glasovalnih upravičencev, ki jih je bilo tedaj milijon in pol. Samostojno Slovenijo je podprlo 88,2 odstotka volilnih upravičencev oz. 95 odstotkov tistih, ki so se plebiscita udeležili. Na prvih demokratičnih volitvah je bila volilna udeležba nekoliko nižja, vendar je še vedno znašala visokih 83,5 odstotka. Če statistično pogledamo na volilne udeležbe na vseh naslednjih volitvah in referendumih, lahko ugotovimo, da je v devetdesetih letih še vedno dve tretjini državljanov volilo, po letu 2010 pa je opaziti krepak padec udeležbe pod 50 odstotkov, pri referendumih pa celo bistveno nižje. Največ volilne abstinence je med mladimi, zato je precej absurdno, da ministrica za izobraževanje, znanost in šport Maja Makovec Brenčič, ki tudi sama kandidira na letošnjih predsedniških volitvah, želi volilno pravico tudi za mlade med 16. in 18. letom. O tem, da bi se volilna pravica uvedla že s šestnajstim letom, se je sicer govorilo že pred več kot petnajstimi leti, ko je to predlagala tudi Stranka mladih Slovenije, vendar predlog nikoli ni bil formalno sprejet.

Pač pa sem sam takoj po nedeljskem referendumu o drugem tiru predlagal sledeče: trikratna zaporedna neudeležba na referendumu/volitvah brez opravičljivega razloga naj pomeni tudi trajen izbris iz volilnega imenika. Predstavljam si, da bodo ob tem predlogu nekateri skočili v zrak, češ kaj si domišljam, vsak državljan ima pravico tudi do bojkota volitev in referenduma. Toda poglejmo na problem z drugega zornega kota. Formalno gledano neudeležba na volitvah ne bi smela imeti nobene moči, saj se deleži pri kandidatih izračunavajo zgolj na podlagi oddanih veljavnih glasov. Res pa je, da v vsebinskem smislu pasivizacija volivcev pomeni močno spremenjena razmerja med strankami. Povedano z drugimi besedami: demokratična (desno-sredinska) opcija, ki se zavzema za temeljite spremembe, ima v volilnem bazenu veliko neizkoriščenih potencialov, ki ne pridejo do izraza. Normalno, ljudem pač ni mogoče, da pridejo na volitve, o tem se morajo odločati sami. Problem je v njihovi mentaliteti, ker so prepričani, da njihov glas ne bo spremenil ničesar, da se politika zato ne bo nič spremenila, ker »vsi kradejo«, »vsi so isti«, politika skrbi za lastne interese. Iz tega izhaja tudi moralna večvrednost: ker sem moralen človek, nočem imeti ničesar z nemoralno politiko in ne hodim na volitve. No, prav ti, ki ne hodijo na volitve, sicer veliko nergajo nad razmerami v državi. Verjetno je precejšen del teh tudi pripravljen za vse večne čase zakopati svojo volilno pravico v grob.

Večji problem pa so referendumi. Ker se na njih ponavadi glasuje o že sprejetih zakonih, je glavna teža na predlagatelju referenduma, da zbere potrebno maso ljudi, ki bo sporni zakon zavrnila. In skoraj vedno odloča udeležba, tako na eni kot na drugi strani. Lahko se zgodi, da bo večina javnosti proti določenemu zakonu, vendar bo na referendum prišlo premalo ljudi, ki bi glasovala proti. Predlagatelj referenduma bo tako poraženec. Še bolj pa se to pozna v primeru kvoruma – po sedanji zakonski ureditvi je za uspeh referenduma potrebno zbrati petino glasov »proti« od vseh (!) volilnih upravičencev, da referendum sploh uspe. To pomeni, da mora biti udeležba na referendumu najmanj 20-odstotna, pod pogojem, da (teoretično) vsi, ki glasujejo na referendumu, obkrožijo »proti«. V praksi to pomeni, da ima neudeležba na referendumu odločujočo moč, kar je skregano z logiko. Če torej želiš, da vladni predlog zmaga, zadostuje že neudeležba, kar sicer predstavlja tveganje, če bi ob večji udeležbi na volišča prišlo veliko število tistih, ki bi glasovalo proti. Vsekakor že neudeležba pomeni neke vrste poseg v pravice tistih, ki se referenduma udeležijo. Tu pa je torej potrebna pozitivna diskriminacija – zakon mora biti na strani tistih, ki se referenduma udeležijo, ne pa tistih, ki ga bojkotirajo!

Bojkot referenduma in volitev pa je problematičen še z enega vidika, namreč z vidika stroškov. Državna volilna komisija mora namreč pripraviti gradivo za glasovanje tako, kot bi na referendum prišli vsi volilni upravičenci! Če pa je udeležba deset-odstotna, to pomeni, da je bilo devetdeset odstotkov gradiva, namenjenega za glasovanje, natisnjenega zaman. Kar pomeni metanje davkoplačevalskega denarja skozi okno. Obstajajo sicer tudi drugi ukrepi za zmanjševanje stroškov referenduma, denimo t. i. referendumski dnevi v letu, ali pa sočasna izvedba volitev in referenduma na isti dan. Pri referendumu o drugem tiru je takšna možnost obstajala, vendar jo je vladajoča koalicija zavrnila, ker se je bala, da bi bila v tem primeru udeležba na referendumu (pre)visoka. In je tako kar sama povečala stroške za referendum.

Parlamentarne stranke torej vabim, da premislijo o možnih zakonskih spremembah pri definiciji volilne pravice, saj je slednja za mnoge države ničvredna – zakaj bi jo torej morali vedno znova priznavati in določen krog volilnih upravičencev vpisovati v volilne imenike (s tem pa v maso volilnih upravičencev), če s svojo brezbrižnostjo lahko negativno vplivajo na prihodnost države? Za začetek naj Državni zbor RS odpravi vsaj kvorum pri referendumih, a to je le prvi korak. Potrebno je še veliko več…

nazaj na vrh