Dan kulture, dva urbana bleferja in nagrada retardirani umetnici, ob kateri se zdi še naložba v Urško Čepin dobra

  • Napisal  Jože Biščak
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Ravno na primeru Smrekarjeve se je pokazal večdesetletni uničujoč vpliv kulturnega marksizma. Ravno na primeru Smrekarjeve se je pokazal večdesetletni uničujoč vpliv kulturnega marksizma. Twitter

Gledam zadnjič, mislim, da je bil program komercialne televizije, in ostajam odprtih ust. Dva mlada, nekakšna umetnika, nonšalantno sedita sredi mesta in novinarki, ki ves čas pritrjevalno in razumevajoče prikimava, razlagata, kako ne moreta v miru ustvarjati. In kaj kali njun mir? Denar. Ne katerikoli denar, ampak denar davkoplačevalcev, ki ga ne prejmeta v dovoljšnih količinah, da bi, kakopak, v miru ustvarjala. Kar je seveda velika krivica. Zanju. In slovenski kulturni praznik je pravšnji dan, da gledalcem potožita o svojih tegobah, malo popljuvata mačehovsko državo, zamolčita pa, mogoče se tega sploh ne zavedata, da država denarja ne obira z dreves, ampak ga s silo jemlje iz žepov zasebnikov. Na to, da bi svojo storitev prodala na trgu, se pravi, da bi bilo ljudem njuno početje tako zelo všeč, da bi segli v denarnico in plačali ogled njunega performansa, ne, na to sploh ne pomislita.

 

Tovrstnih “umetnikov”, ki menijo, da se jim godi krivica in jih je država dolžna financirati, saj je dokazovanje na trgu zanje ponižujoče, kajti roke nad kulturo pa neoliberalizem res ne bo držal, je nešteto. Vključno z Majo Smrekar, ki se projektov “loteva izjemno analitično in z veliko mero družbene senzibilnosti”, kot je denimo dojenje psa, v čemer je posebna komisija, ki določa nagrajence Prešernovega sklada, prepoznala vrhunsko umetnost, ji dodelila nagrado ter jo izenačila z Ivanom Minattijem, Francetom Slano, Tonetom Kuntnerjem in Kajetanom Kovičem.

Njen somišljenik, umetniški vodja Galerije Kapelica Jurij Krpan, je dejal, da to “umetniško delo” lahko primerja z zgodovinskimi umetninami, po katerih nič ni bilo več, kot je bilo prej. Kar pomeni, da Smrekarjeva, ki se je med drugim za potrebe umetniškega performansa mimogrede “oplodila” tudi z maščobno celico nekega psa, ni samo presegla Minattija, Kuntnerja, Koviča in Slano, ampak je postavljena ob bok Da Vinciju, Prešernu ali Picassu. Potem pa se čudimo, da ljudje vse manj denarja namenjajo za kulturo. Človek pri zdravi pameti zagotovo ne bi dal denarja, da bi gledal zmešano babnico, kako doji psa. In ugotavljal, da je to umetnost. V nasprotju z retardirano državo, ki taka dela celo nagrajuje.

Davkoplačevalci smo prisiljeni financirati to norčevanje
Ravno na primeru Smrekarjeve se je pokazal večdesetletni uničujoč vpliv kulturnega marksizma, ki zanika vsakršne univerzalne norme, vrednote in standarde, na podlagi česar človek lahko sklepa, kaj je umetnost in kaj šarlatanstvo. Najboljša umetniška dela so postala zgodovinska ravno zato, ker so bila prepuščena trgu. Tisto, kar je bilo vredno, so ljudje kupovali in si ogledovali. Brez pomoči države, zgolj z denarjem zasebnikov. Vrednost nekaterih del je dosegla slavo šele po smrti umetnikov. Vse drugo je propadlo. V nekem drugem času bi “pasja umetnica” svoje predstave lahko imela le v najbolj zanikrni beznici, pa še to zgolj za zabavo občinstva. Če bi imela srečo, bi jo povabili v cirkus in ljudi vabili z naslovom “pasja mati”. Tako pa živimo v izrojenem času in dekadentnem svetu, ko kulturni marksisti trdijo, da je vsa umetnost med seboj enaka, zatrjujejo, da so različni načini umetniškega izražanja, če dojenju psa sploh lahko rečemo umetnost, med seboj enakopravni. Gre za spremembo taktike marksistov, ki so najprej vzroke za neenakost videli v razredni razčlenjenosti družbe, nato pa so se usmerili na družbeno neenakost v kulturi. Tudi zato lahko danes poslušamo, da je izum pripomočka za klatenje banan nekje v ekvatorialni Afriki povsem enakovreden izumu rakete za polet na Luno. Ker so pač različne kulture na različnih stopnjah razvoja, tako trdijo kulturni marksisti, med seboj enakovredne. In trditve, da je dojenje psa enakovredno prelomnim umetniškim delom v zgodovini, so rezultat tovrstnih zblojenih teorij, ki jih lahko ustavi le še kataklizma. Ampak umetniki, in z njimi pokvarjeni kritiki, še naprej trdijo, da se običajni ljudje pač na umetnost ne spoznajo in zato je tudi ne razumejo. In so take traparije dolžni financirati, ne da bi jih kdo vprašal.

Dajte, ljudje božji, pomislite malo, kdo je dobil nagrado Prešernovega sklada. Ženska, ki doji psa. Ženska, ki se je oplodila z nespolno pasjo celico. Ženska, ki na strehi jaha nekaj podolgovatega. Ženska, ki se mečka s psi, pri čemer ni povsem jasno, ali se ona valja z njimi ali psi z njo. Oprostite, to je bolno, upam, da je v zaprtem oddelku norišnice še kakšna soba prosta. Vsakdo ima sicer pravico biti nor, toda le za svoj denar. Ne mojega. Kar seveda ne pomaga, saj država od nas denar tako ali tako prisilno vzame in ga da “umetnicam”. In v primerjavi s tem se zdi še Pahorjeva naložba v “umetnico” Urško Čepin dobra.

nazaj na vrh