V reviji Demokracija: Celo ministrstvo za pravosodje priznava, da sojenja ne potekajo ustrezno!

Kaj se na sodiščih dogaja oškodovancem zaradi napak zdravljenja, redno poslušamo in gledamo. Kdaj bosta minister za pravosodje Goran Klemenčič in njegova državna sekretarka Tina Brecelj ukrepala? Kaj se na sodiščih dogaja oškodovancem zaradi napak zdravljenja, redno poslušamo in gledamo. Kdaj bosta minister za pravosodje Goran Klemenčič in njegova državna sekretarka Tina Brecelj ukrepala? Foto: Urban Cerjak

Ministrstvo za pravosodje je priznalo, da sojenja v primerih napak zdravljenja ne potekajo ustrezno glede na sprejete ukrepe v okviru projekta Šilih, da se zagotovi pravočasno in pravično sojenje v primerih smrti, povezanih z napakami med zdravljenjem.

Po predstavitvi zgodbe Darje Mihelčič v Demokraciji (Revizijski nevrokirurg iz Nemčije: Mlada pacientka poškodovana za vse življenje, 4. 5. 2017) in komentarju na odgovore UKC Ljubljana v zvezi s kalvarijo Mihelčičeve smo novinarska vprašanja poslali tudi državni sekretarki na ministrstvu za pravosodje Tini Brecelj. Slednja namreč bedi nad tako imenovanim projektom Šilih. Če se je država s projektom Lukenda zavezala k skrajšanju sodnih zaostankov, se s projektom Šilih zavezuje k učinkovitejšemu ugotavljanju odgovornosti v primerih zdravniških napak.

Spomnimo

Projekt je dobil ime po družini Šilih, za katero se je decembra lani 23 let po smrti sina z mediacijo končalo iskanje pravice glede zdravniške napake. Država se je ob poravnavi z družino Šilih zavezala k vzpostavitvi sistema, ki bo zagotovil jasno sledljivost medicinskih postopkov, s tem pa tudi odgovornosti. Omenjeni projekt Šilih pomeni nov sistem sledljivosti medicinskih postopkov, odkrivanja napak in hitrejšo sodno obravnavo. Bolnišnice so že oziroma bodo še morale sprejeti protokole, smernice in natančna pravila, iz katerih bo razviden natančen potek zdravljenja. »Točno se bo vedelo, kdo mora v postopku zdravljenja kaj storiti in kako se odzvati, da se zlo prepreči, še preden se zgodi,« je decembra lani dejala Tina Brecelj, državna sekretarka na ministrstvu za pravosodje. S tem bodo preprečili nejasne okoliščine smrti, saj bodo z novim načinom uvedli natančno poročanje, popisovanje in sledenje vsem medicinskim postopkom. Po takratnih besedah Brecljeve bo verjetno, po zgledu tujih držav, določeno, da odsotnost natančnih zapisov samodejno pomeni odškodninsko odgovornost. Ko se bo razkrilo, kdo je kriv za morebitno smrt bolnika, bodo postopki stekli hitreje tudi na sodišču. »Zaveza pravosodnega resorja je dogovor, da ko je na mizi človeško življenje, takšne zadeve obravnavajo prednostno po načelih trdnega procesnega vodstva, kot je to značilno za specializirane kazenske zadeve,« je takrat pojasnila sekretarka.
Primer Šilih sega 23 let nazaj, ko so starši takrat 20-letnega Gregorja Šiliha 3. maja 1993 pripeljali v slovenjegraško bolnišnico zaradi znakov alergije. Dežurna zdravnica mu je brez poprejšnjih preiskav vbrizgala dve različni učinkovini, po katerih je doživel anafilaktični šok, padel v komo in nekaj dni pozneje umrl v ljubljanskem kliničnem centru. Njegovi starši so nato pravico iskali prek številnih pravnih možnosti v civilnih in kazenskih postopkih, a so bili neuspešni. Med drugim so se obrnili na Evropsko sodišče za človekove pravice, to pa je leta 2007 presodilo, da je Slovenija v tem primeru kršila drugi člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (pravica do življenja). V primeru Šilih se je tako zamenjalo šest sodnikov, v 23 letih pa starši pravice po redni sodni poti niso našli vse do lani, ko so spor rešili s poravnavo.

Spraševali smo

Novinarska vprašanja glede primera Darje Mihelčič, ki smo ga nedavno predstavili v Demokraciji (Revizijski nevrokirurg iz Nemčije: Mlada pacientka poškodovana za vse življenje, 4. 5. 2017), smo zato poslali državni sekretarki na ministrstvu za pravosodje Tini Brecelj. Vprašali smo jo naslednje:
1. Kaj je »projekt Šilih«, čemu je namenjen?
2. Kdaj bo vpeljan v prakso, na kakšen način?
3. Kaj pomeni načelo neodvisnosti sodstva? Je neodvisnost sodstva absolutna?
4. Na kakšen način bo »projekt Šilih« živel v praksi ob upoštevanju načela neodvisnosti sodstva?
5. Ali odločitev sodišča, da ne izpelje neposrednega zaslišanja priče, lahko razumemo tudi kot izključevanje javnosti z obravnav?
6. Ali odločitev sodišča, da ne izpelje predlaganega dodatnega zaslišanja priče za razjasnitev nejasnosti in vrzeli, lahko razumemo kot omejevanje navajanja pomembnih ali odločilnih dejstev, omejevanje ugotavljanja dejanskega stanja?
7. Kakšna oseba je oziroma ni osebnostno primerna za opravljanje sodniške funkcije?
8. Kako komentirate izjavo Ministrstva za zdravje (Delo, 11. 4. 2017): »Da bi se sodna praksa zaradi primera iz Postojne spremenila, ni nobenega razloga«?
9. Ali ministrstvo za zdravje določa sodno prakso ali nanjo vpliva?
10. Na kateri podlagi se v RS določa višina odškodnin?
11. Kako komentirate javne izjave slovenskih medicinskih strokovnjakov, da zdravniških napak v Sloveniji zaradi kulture strahu ni, v povezavi z izvedenstvom in zakonitim namenom izvedenstva?

Ministrstvo odgovarja

Ministrstvo za pravosodje je med drugim odgovorilo, da so bile »odpravljene nekatere pomanjkljivosti sodnih postopkov v okviru projekta Lukenda«. Isto ministrstvo je tudi odgovorilo, da so »že bili uvedeni številni ukrepi za odpravo sodnih zaostankov in sojenje v razumnem roku, ki evidentno prinašajo pozitivne rezultate z vidika trajanja postopka, kar je razvidno iz ocen Sveta Evrope in Evropske komisije. Posebno pozornost sodstvo namenja kakovosti sojenja, kar je razvidno iz otvoritve sodnega leta«.
6. decembra 2016 je ministrstvo za pravosodje na svoji spletni strani resda objavilo senzacionalno novico »Minister Klemenčič: sodni zaostanki v Sloveniji niso več sistemski problem«, iz katere je razvidno, da je iz revidinarega akcijskega poročila o postopku izvrševanja sodb iz skupine Lukenda z dne 28. oktobra 2016 Sekretariat Sveta Evrope ocenil, da je Slovenija s sprejetimi zakonodajnimi, organizacijskimi, informacijskimi in drugimi ukrepi odpravila sodne zaostanke in s tem zagotovila dostop do sojenja v razumnem roku, kot je predvideno v konvenciji. Sprejetje končne resolucije pomeni, da bo Svet Evrope nehal nadzorovati izvrševanje sodb iz skupine Lukenda. Dr. Jernej Letnar Černič, izr. prof. za pravo človekovih pravic na Fakulteti za državne in evropske študije, je za Demokracijo (9. 4. 2017) dejal, da strasbourško sodišče deluje le kot subsidiarno varstvo človekovih pravic, ko je v Sloveniji že bilo izčrpano vse sodno varstvo. »Idealno bi bilo, da do sodb evropskega sodišča zoper Slovenijo ne bi prihajalo tako pogosto kot doslej, tako da bi slovenska izvršilna in sodna veja vnaprej preprečili vse potencialne kršitve človekovih pravic. To bi si verjetno želel vsak dobronamerni prebivalec Slovenije, saj bi to pomenilo, da se stanje uresničevanja človekovih pravic v slovenski družbi izboljšuje in da družba napreduje proti boljšemu sožitju in sobivanju«. 17. marca letos pa je omenjeni pravnik za spletni portal Siol.net dejal, da je »skrb vzbujajoče dejstvo, da se številne sodbe ESČP v slovenskem pravnem redu ne izvršujejo« ter da se »slovensko sodstvo (predvsem redna sodišča) pri svojem odločanju redko nasloni na EKČP«, saj »razen nekaterih izjem nihče ne pozna sodne prakse ESČP«.
Kaj se na sodiščih dogaja oškodovancem zaradi napak zdravljenja, redno poslušamo in gledamo. Pa tudi drugi ekscesi slovenskega sodstva niso pozabljeni. Glede na to, da Evropsko sodišče za človekove pravice obravnava le varstvo človekovih pravic, potem ko so bile v Sloveniji izčrpane vse možnosti sodnega varstva, izhaja logičen sklep, da primeri kršitve človekovih pravic v sodnih postopkih zaradi napak zdravljenja le težko pridejo do Strasbourga, saj se v Sloveniji vlečejo tudi desetletja. Misliti moramo tudi na to, da so ti ljudje na koncu verjetno tako zdravstveno kot finančno izčrpani, da verjetno niti ne zmorejo nadaljnje sodne poti.

Ministrstvo priznava

Ministrstvo za pravosodje je tudi odgovorilo, da je »predvideno prednostno sojenje v primerih, povezanih z napako med zdravljenjem s hujšo posledico ali celo smrtjo pacienta.

Celoten članek preberite v reviji Demokracija!

nazaj na vrh