V reviji Demokracija: Bitka, ki je preprečila islamizacijo srednje Evrope!

  • Napisal  Bogdan Sajovic
Turško obleganje Dunaja Turško obleganje Dunaja Foto: August Querfurt PD

Turčija je leta 1683 sprožila vojno, ki naj bi pripeljala do uničenja Svetega rimskega cesarstva in osvojitve Rima. Za uresničenje tega načrta je bilo ključno zavzetje Dunaja. Poraz pri Dunaju je pripeljal do dolgotrajne vojne, po kateri si turški imperij ni nikoli več opomogel.

V današnjem času islamizacije Evrope, ki ji nekateri Evropejci celo ploskajo, ker jo vidijo kot znamenje odprtosti in želje po multikulturni obogatitvi današnje moderne družbe, hote/nehote pozabljamo na zgodovino, v kateri so naši predniki že imeli opravka z poskusom uvedbe tovrstne kulturne obogatitve. Šlo je za stoletja dolgo vrsto roparskih napadov, zasužnjevanja, pokolov in vojaških pohodov proti osrčju Evrope, ki so prinašali uničenje tudi v naše kraje. To obdobje se je končalo z Veliko turško vojno (1683−1699), ki se je začela s turškim pohodom, katerega cilj je bil uničenje Svetega rimskega cesarstva in za nameček še Papeške države. Bitka pri Dunaju leta 1683 je ustavila ta velikopotezno zasnovani vojaški pohod, končni poraz turške vojske v tej vojni pa je za več stoletij ustavil islamizacijo Evrope.

Pohod mogočne vojske

Sredi sedemnajstega stoletja sta Turčija in Sveto rimsko cesarstvo sklenila premirje, ki naj bi se izteklo leta 1683. Cesar Leopold I. Habsburški je upal, da se bo premirje lahko obnovilo, kajti cesarstvo je imelo ogromno opravka z ekspanzijo francoskega kralja Ludvika XIV., ki je skušal razširiti francosko ozemlje s priključitvijo današnje Belgije, Lotaringije in Luxemburga ter se usidrati vsaj ob Renu, po možnosti pa seči tudi čezenj.

V bistvu je prav francoski kralj podpihoval Turčijo k vojni. V Turčiji je tedaj v sultanovem imenu vodil cesarstvo veliki vezir Kara Mustafa, ki si je zapičil v glavo, da bo postal tisti, ki bo razširil vpliv Turčije v osrčje Evrope in za nameček še porazil Katoliško cerkev. Dejansko je prisegal, da bo cerkev sv. Petra v Rimu spremenil v konjušnico za svoje konje. Leopold I. je vedel, da na pomoč Francije ne more računati pa tudi protestantskih vladarjev v severni Evropi usoda Habsburžanov in Katoliške cerkve ni prav nič zanimala.

Leopold se je zato povezal s poljskim kraljem Janom Sobieskim in državi sta spomladi 1863 sklenili zvezo, s katero sta si obljubili vzajemno pomoč. Če bi turška vojska, ki jo je zbiral Kara Mustafa, prodirala proti Poljski, bi Leopold I. priskočil na pomoč s svojo vojsko in obratno. Zvezi sta se priključila še Papeška država in Benetke, ki pa same niso imele omembe vrednih kopenskih sil za ustavitev prodora turške invazije. Močne pa so bile na morju in bi lahko ustavile morebitno turško pomorsko akcijo v Jadranu, ki bi podpirala kopenski prodor.

Turška vojska se je zbrala v pomladi 1683 v okolici Beograda in začela svoj pohod čez madžarske ravnice proti Dunaju. Štela je približno 170 tisoč vojakov, v katere je vštetih tudi okoli 40 tisoč krimskih Tatarov. Ta armada je imela seveda še veliko nosačev, tehnikov, obrtnikov, trgovcev in sužnjev, ki so bili namenjeni za oskrbovanje, podporo in tudi zabavo višjih oficirjev na čelu s Karo Mustafo. Za nameček se je vojski pridružilo tudi precej trgovcev, ki so upali na dober zaslužek, ker bi lahko poceni na kraju samem odkupovali plen in sužnje.

Proti zahodu se je tako valila gmota kakšnega pol milijona ljudi, ki je bila zato ustrezno počasna, a na drugi strani je zaradi številčnosti zbujala velik strah. Madžarski velikaši, katerih posesti so se znašle na poti te množice, so se hitro podvrgli Turkom, ker dejansko niso imeli v spopadu nobene možnosti. Poleg tega jih je podpihoval še njihov rojak Imre Thököly, ki je bil vodja protikatoliške in protihabsburške luteranske opozicije na Ogrskem, zlasti v Transilvaniji in na Slovaškem, kjer so ležala njegova glavna posestva. Politično je kalkuliral, da se mu bolj splača zavezništvo s Turki in je skušal za to pridobiti čim več svojih rojakov.

Poljska pomoč cesarstvu

Zaradi grozečega napada je dunajski dvor sklenil, da je treba cesarja Leopolda I., ki je najprej hotel ostati v prestolnici, evakuirati skupaj z zakladnico v Passau, kjer naj bi se zbrala vojska iz nemških držav, ki so sestavljale Sveto rimsko cesarstvo. Za poveljnika cesarske vojske je bil postavljen Karel Lotarinški, ki je imel bogate vojne izkušnje, tudi proti Turkom, ki so ga poimenovali »besni kapitan«. V Passau naj bi prišla tudi poljska vojska, ki jo je osebno vodil kralj Jan Sobieski…

Celoten članek preberite v reviji Demokracija!

Bogdan Sajovic

nazaj na vrh