V reviji Demokracija: Arbitraža po arbitraži: Pahorjev in Cerarjev neuspeh!

  • Napisal  Demokracija
Borut Pahor in Jadranka Kosor Borut Pahor in Jadranka Kosor Foto: UKOM/Stanko Gruden/STA

Mesec in pol po razglašeni sodbi o meji med Slovenijo in Hrvaško še vedno ni znano, na kakšen način bosta državi uskladili izvajanje arbitražne sodbe. Kot je znano, Hrvaška ne priznava arbitražne odločitve, slovenski premier Miro Cerar pa ne ve, kaj bi.

Vse, kar je arbitražna sodba do sedaj prinesla Sloveniji, je to, da je Hrvaška proti Piranskemu zalivu poslala precej svojih policijskih plovil, da bi zavarovala obstoječo jurisdikcijo v zalivu – dejanska meja namreč poteka po sredini Piranskega zaliva. Zato ne preseneča, da skoraj večkrat dnevno prihaja do incidentov in »kratkih stikov« med slovensko in hrvaško policijo. Ob tem naj spomnimo, da je slovenska policija, kar se tiče varovanja morja, precej slabo opremljena. Spomnimo se vseh preteklih zapletov s kupovanjem policijskih čolnov. Če povzamemo: dogaja se »arbitraža po arbitraži«, saj je mednarodno arbitražno sodišče vrnilo žogico obema državama, ki se morata sedaj sami dogovoriti, kako bosta izvajali arbitražno sodbo.

Ruski nasveti Slovencem

Zanimivo je, da so v javnem mnenju na Hrvaškem medtem že ugotovili, da je arbitražna sodba za Hrvaško precej ugodna, saj je arbitražno sodišče v primeru Mure upoštevalo katastrske meje, v primeru Dragonje v Istri pa ne, s tem pa je v obeh primerih sprejelo za Slovenijo neugodno odločitev, prav tako tudi v primeru Trdinovega vrha. Ker pa je hrvaška stran odrekla legitimnost arbitražni odločitvi, se postavlja vprašanje, koliko se Sloveniji v resnici mudi z izvrševanjem arbitražne odločitve in ali se ji sploh splača to storiti enostransko – denimo z umikom vojske s Trdinovega vrha. V slovenskem javnem mnenju se namreč krepi stališče, da bi morala slovenska vladajoča politika veliko odločneje braniti slovenske interese – denimo, da lahko preda vojašnico na Trdinovem vrhu, če se hrvaška policija umakne iz Piranskega zaliva oz. prizna mejo, ki jo je na morju začrtalo arbitražno sodišče. Toda problem je v tem, da nihče ne more zagotoviti, da bo Hrvaška spoštovala ta dogovor, saj je meja v Piranskem zalivu zelo ranljiva zadeva – z drugimi besedami: nihče nima realne moči, da bi Hrvate odvrnil od izvajanja jurisdikcije nad morjem do polovice Piranskega zaliva. Zato je morda sedaj najbolje, da Slovenija ne izvaja enostranskih potez v prid sosednji državi, dokler slednja ne pokaže dobre volje za izvajanje arbitraže. A glavni problem so predvsem pritiski velesil, saj so v zadnjem času predstavniki Ruske federacije ob robu srečanja pri Ruski kapelici na Vršiču izrazili mnenje, da je treba čim prej začeti z izvajanjem arbitražne razsodbe. Tako je ruski veleposlanik v Ljubljani Doku Zavgajev konec julija na tiskovni konferenci pred slovesnostjo na Vršiču dejal, da je treba po mnenju Moskve nadaljevati dialog med državama. Poudaril je, da obstaja arbitražna sodba, »ki jo je verjetno treba spoštovati«. »Sosednji državi morata najti rešitve, ker sosedov ne izbiramo. Treba je najti za obe strani sprejemljive kompromisne rešitve,« je še dejal ruski diplomat, ki se ni izjasnil, kaj pomeni stališče, da je treba sodbo »verjetno spoštovati«. Nekoliko bolj kategoričen je bil ruski minister za telekomunikacije in množične medije Nikolaj Nikiforov, ki je nastopil kot govornik na Vršiču, za TV Slovenija pa je dejal, da je treba uresničiti odločitev mednarodne arbitraže o meji med Slovenijo in Hrvaško. Po njegovih besedah gre za upoštevanje mednarodnega prava. »Če imamo odločitev, ki temelji na zakoniti podlagi, jo je treba upoštevati,« je poudaril Nikiforov v pogovoru za TV Slovenija. Ob tem je izpostavil, da si Ruska federacija vedno prizadeva za dosledno upoštevanje mednarodnega prava. Poleg tega je v primeru spora med dvema po njegovih besedah najpomembneje, da se še naprej odkrito in iskreno pogovarjata. Zato je Sloveniji tudi svetoval, naj nikakor ne prekine dvostranskih pogovorov. »Sloveniji res iskreno želimo, da bi rešila ta spor, vendar ob doslednem upoštevanju sprejetih mednarodnih odločitev,« je dejal Nikiforov. No, morda pa bi se ruski minister lahko ugriznil v jezik glede na dogajanje v Ukrajini zadnjih nekaj let, saj se lahko upravičeno vprašamo, koliko je v skladu z mednarodnim pravom priključevanje ukrajinskega ozemlja glede na mednarodni sporazum, s katerim se je Ukrajina leta 1994 odrekla jedrskemu orožju v zameno za nedotakljivost njenih meja.

Vlada za implementacijo, toda kako?

A očitno Rusija ni edina, ki bi rada čim prej dosegla »mir« med Slovenijo in Hrvaško. V začetku avgusta se je namreč slovenski premier Cerar udeležil vrha Jadranske listine v Podgorici, kjer se je ob robu srečanja sešel tudi z ameriškim podpredsednikom Mikeom Penceom. Pri tem pa je bilo kar nekaj nejasnosti, saj se Trumpov prvi namestnik do tega ni opredelil, vseeno pa naj bi ZDA podpirale implementacijo arbitražne sodbe.

Celoten članek preberite v reviji Demokracija!

nazaj na vrh