V novi Demokraciji: O statusu cerkvenih šol v Republiki Sloveniji

  • Napisal  Rok Mihelič
Zavod Antona Martina Slomška, eden od nosilcev cerkvenega šolstva v Sloveniji Zavod Antona Martina Slomška, eden od nosilcev cerkvenega šolstva v Sloveniji Foto: Stanko Gruden / STA

»Stare« napetosti med Cerkvijo in državo na področju vzgoje in izobraževanja so očitno znova aktualne. Spomnimo. Leta 2014 je Ustavno sodišče Republike Slovenije odločilo, da je različno financiranje osnovnošolskih programov javnih in zasebnih osnovnih šol neustavno. Sodišče je razveljavilo odločbo o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, po kateri zasebni šoli za izvajanje javno veljavnega osnovnošolskega programa pripada le 85 odstotkov sredstev.

Čeprav je sodišče v isti odločbi naložilo zakonodajalcu, da mora ugotovljeno protiustavnost odpraviti v roku enega leta, so poslanci v državnem zboru šele po treh letih od izdaje odločbe ustavnega sodišča s 60 glasovi za in 22 proti odločili in sprejeli sklep o začetku postopka za spremembo Ustave RS. Spremenjena ustava bi tako odločbo sodišča obvozila in zakonodajalcu omogočila, da z zakonom določi (omeji) višino financiranja šol v zasebni lasti. Z drugimi besedami, ustavo bi spremenili tako, da bi v njej določili, da se lahko obvezno osnovnošolsko izobraževanje v zasebnih šolah financira pod pogoji in na način, kot to določa zakon. To pa pomeni, da zakon v smeri diktature in monopola javnega sistema zasebno šolstva odriva v še bolj neenakovreden položaj. Vladajoča (leva) roka politične oblasti na terenu (ne)priznanega ekonomskega statusa (financiranje zasebnega šolstva) odraža mačehovski odnos državne izobraževalne politike do zasebnega ali konkretneje tudi cerkvenega šolstva.

Umetno ustvarjen teater

Razprava na političnem in državnozborskem parketu pod krinko ustavne razmejitve javnega in zasebnega šolstva ter ideološke polemizacije prepričuje, kakor da sta javno in zasebno šolstvo vsako na svojem bregu. Model dialoga, kjer argument moči zareže onkraj vladavine prava in vsebine, je podedovan nahrbtnik, ki se ga žal še vedno ne moremo otresti. Za razumevanje pomena in vloge Cerkve v okviru zasebnega šolstva, posebej v deželi zakoreninjene dediščine socializma, v nasprotju z zahodnoevropskimi družbami ključni element razumevanja razvoja in strukture ne samo zasebnega sektorja, temveč tudi sistema cerkvenega šolstva v državi, je prav oblikovanje odnosa med Cerkvijo in državo. Zahteva države za nadzor nad izobraževanjem in laicizacija šolstva je umetno ustvarjen izobraževalni teater nenehnega prerekanja Cerkve in države, zato ideološko usklajevanje in polemizacija pravice svobode in enakopravnosti izobraževanja ni presenečenje.

Nedavna odločitve ustavnega sodišča glede financiranja javno veljavnih izobraževalnih programov v okviru zasebnega šolstva z vidika statusa cerkvenih šol v Republiki Sloveniji ni preprosta. Odločitev sodišča ne odgovarja le na potrebno izenačitev zasebnih in javnih šol glede javnih sredstev (blaginje), ampak tudi na potrebno razjasnitev vloge, pomena in statusa cerkvenega šolstva. Ideološke opazke pričujejo o tem, da zadovoljive rešitve za obe strani, Cerkev in državo, ne bo mogoče najti tako preprosto. Kako torej onkraj ideološkega bojnega polja razumeti in razmejiti umeščenost cerkvenega šolstva v slovenski zakonodaji? Slovenska zakonodaja terminološko ne ločuje med cerkvenimi in drugimi zasebnimi šolami ter položaj cerkvenega izobraževalnega sistema opredeljuje samo na podlagi določila avtonomije šolskega prostora. Tako so cerkvene šole opredeljene kot zasebne institucije, ker je njihov ustanovitelj zasebna pravna oseba, in niso vključene v javno mrežo šolstva oziroma niso del javnega izobraževalnega sistema. Njihova nevključenost v del javnega izobraževalnega sistema je pravzaprav unikum slovenske socialistične dediščine in ni tako nepomembna postsocialistična realnost v primerjavi z drugimi, ne samo postsocialističnimi državami, temveč tudi razvitimi državami Evropske unije na področju politike izobraževanja. Slovenska izobraževalna politika zagovarja to z načelom, da sta tako kakovost izobraževanja in pravica do svobodne izbire izobraževanja najbolj zagotovljeni le v okviru javnih šol. Pri tem pa vemo, da je trditev, ki je utemeljena le na liberalni izobraževalni politiki, najodličnejše kvalitete šolstva v okviru javnih šol z vidika verske nevtralnosti šolstva, žal neupravičena.

Celoten članek si lahko preberete v novi številki Demokracije!

nazaj na vrh