Predsednik Odbora za kmetijstvo pri Strokovnem svetu SDS Matjaž Kočar: Slovenska družinska kmetija je osnovna celica kmetijstva!

  • Napisal  Metod Berlec
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Matjaž Kočar Matjaž Kočar Matic Štojs Lomovšek

O slovenskem kmetijstvu in okoljskih problemih smo se za revijo Demokracija pogovarjali s predsednikom Odbora za kmetijstvo in okolje pri Strokovnem svetu Slovenske demokratske stranke Matjažem Kočarjem.

Je doktor veterinarske medicine z več kot desetletno prakso dela na terenu v neposrednem stiku s slovenskim človekom, podeželjem in slovensko zemljo. Dvakrat je bil izvoljen za župana občine Moravče. V državni upravi tako ali drugače dela že 20 let in jo na svojem področju zelo dobro pozna, kot pravi, v vseh slabostih in potencialih. Je poročen in oče 25-letnega sina. Je tudi čebelar, radioamater, fotograf, kolesar in velik ljubitelj narave.

Gospod Kočar, pri Strokovnem svetu SDS vodite Odbor za kmetijstvo in okolje. Nedvomno gre za pomembno področje, saj vemo, da je bil prav kmečki stan tisti, ki je skupaj z duhovščino v preteklih stoletjih poskrbel, da je slovenski narod stal in obstal. Pri tem ne smemo pozabiti, da so kmetje, združeni v Slovenski kmečki zvezi in Demosu, pomembno pripomogli k padcu prejšnjega režima in nastanku samostojne slovenske države!

Kljub izrednemu tempu razvoja tehnologije in visoki stopnji globalizacije trgovine, blaga in storitev v Evropi in celotnem svetu se ne moremo izogniti dejstvu, da smo narod, ki živi na ozemlju naših dedov in pradedov, ki jim je kljub stalni nadvladi različnih kron, monarhij in diktatorjev uspelo ohraniti to deželo kot deželo Slovencev. Deželo in ljudi v njej, ki so vedno govorili materni jezik, čutili pripadnost slovenstvu in slovenski besedi, pa naj je šlo za pogovorni jezik, ljudske pesmi, zapisana besedila in svete maše v naših cerkvah, ki so potekale v slovenskem jeziku.

Vsemu naštetemu je botrovala srčna navezanost na rodno grudo. Kdor je lahko na svoji zemlji nahranil svojo družino, temu ni mogel noben oblastnik odvzeti njegove identitete in kulture. Prav zato igra slovenski kmet tako pomembno vlogo v zgodovini slovenstva.

In nato smo končno dočakali tisto, kar je bilo za mnoge rodove pred nami nedosegljivo. Samostojnost. Zgodovino nekateri tako radi pačijo, a ker smo tu in sedaj še vsi tisti, ki smo šli skozi kalvarijo osvobajanja izpod totalitarnega jarma enoumja ter diktature KPJ in KPS, je prav smešno gledati, kako si nekateri največji nasprotniki samostojne Slovenije sedaj želijo pripisati posebne zasluge za to našo samostojno pot.

Čeprav nekateri gledajo na slovenskega kmeta kot na nekoga manjvrednega, neizobraženega, človeka, ki dela na zemlji z rokami, pa je prav ta kmet vedel, kaj je treba v kritičnem času storiti. Slovenska kmečka zveza je postala temelj političnega delovanja ter steber procesov osamosvajanja in oblikovanja nove države.

Kako ocenjujete razvoj slovenskega kmetijstva po osamosvojitvi?

To obdobje ni bilo prav lahko. Izguba določenih tradicionalnih trgov tudi za kmetijske proizvode je povzročala številne preglavice. Nato pa smo se znašli pred novim izzivom. Izzivom, ki se mu je reklo Evropa.

V kolikšni meri pa je vstop Slovenije v Evropsko unijo vplival na kmetijstvo? Vemo, da znotraj EU igrajo kmetijske subvencije pomembno vlogo …

Začela so se predpristopna pogajanja in znova je bilo kmetijstvo pod posebnim drobnogledom. Pravilno ugotavljate, da so prav neposredna plačila v kmetijstvu, ki so v takratnem času predstavljala skoraj polovico proračuna EU, bila tisti motiv nadzora nad našim delom in izhodišči revizorjev iz Bruslja, ki so želeli našega kmeta oddaljiti od evropskih sredstev v največji mogoči meri. Sledilo je prehodno obdobje in postopno izenačevanje statusa naše kmetije s katero koli drugo primerljivo kmetijo. To pravilo zamika je veljalo za vse nove članice.

Da, tako imenovane subvencije igrajo pomembno politično vlogo v EU še danes. Čeprav živimo v času prehranskega izobilja v EU, Evropa še ni pozabila na lakoto med drugo svetovno vojno. Prav zato bo imela hrana vedno strateški položaj ne glede na to, da je danes kar preveč konča v smeteh. Ko je človek enkrat lačen in nima kaj vzeti, da bi nahranil svoje otroke, se šele zave pravega pomena kmetijstva. Mladi danes to težko razumejo in tudi politika vse prepogosto pozablja na to dejstvo. A vse globalne krize in razmah terorizma nas vedno znova opozarjajo na to.

Kako na splošno danes ocenjujete stanje v slovenskem kmetijstvu?

Stanje v slovenskem kmetijstvu ni enoznačno. Velike kmetije in predvsem določena kmetijska podjetja, ki so na takšen ali drugačen način prišla do investicijskih sredstev in za katerih proizvodne produkte država skrbi z oglaševanjem (generična promocija), poslujejo razmeroma dobro. Strokovna terminologija v tem poslovnem okolju govori o povečevanju konkurenčnosti, o zmanjševanju proizvodnih stroškov, o ekonomiji obsega, marketingu in o vlogi države pri iskanju novih trgov.

Danes želijo kmetijo prikazati samo kot poslovni subjekt, ki lahko dobro posluje, se kapitalsko povezuje, registrira različne blagovne znamke, se promovira. Res je, imamo nekaj deset takšnih kmetij s številnimi zaposlenimi in lepo je videti popolno primerljivost s podobnimi velikimi obrati v osrednji in zahodni Evropi.

Kaj pa vsi drugi?

Ali bomo manjše kmetije in ljudi na njih zavrgli, uničili, pritiskali nanje, naj prodajo svojo zemljo tistemu, ki bo več plačal za rodovitno zemljo? Takšna politika bi res lahko naredila še nekaj deset ali sto velikih kmetij. Toda takšne politike v kmetijstvu si v Slovenski demokratski stranki ne želimo. Za nas je slovenska kmetija veliko več kot samo industrijski obrat za pridelavo ali predelavo hrane.

Celoten intervju preberite v reviji Demokracija!

Metod Berlec

nazaj na vrh