Nekronani kralj Slovenije in športnik stoletja. Dame in gospodje, to je Milan Kučan!

Nekronan kralj Slovenije? Nekronan kralj Slovenije? Foto: Urban Cerjak

Pisanje o Milanu Kučanu se mi zdi že dokaj dolgočasno in klišejsko. Kadarkoli se namreč pojavi kritičen zapis o njem, je to skoraj vedno nov dokaz o tem, da »palčku« pripisujemo nadnaravno moč in ga uporabljamo kot grešnega kozla. Bolje rečeno, kot izgovor za lastno nesposobnost. Pa je res tako?

Ne vem, kdaj natančno sem že slišal ali prebral, da je Milan Kučan »nekronan kralj Slovenije«. Morda je to zapisal dr. Stane Granda, morda kdo drug, a dejstvo je, da je v tej oznaki precej resnice. Namreč, prav ob primeru prikritega (neokomunističnega) monarhizma na Slovenskem se vse bolj jasno kaže, da je parlamentarna demokracija v naši državi zgolj in samo iluzija, ki ji morda še vedno naseda 99,9 odstotkov Slovencev. Ta delež pa v zadnjem času vendarle pada, kajti po številnih tragičnih izkušnjah z volitvami in referendumi postaja jasno, da stari centri moči niso nek imaginarij, ki bi služil kot opravičilo za serijo porazov. Nedavni primer, ko je vrhovno sodišče ustavnemu sodišču po dolgotrajnem vztrajanju Vilija Kovačiča predalo pobudo za presojo zakona o referendumu in ljudski iniciativi, pa tudi zakon o drugem tiru, ki je bil na referendumu sicer potrjen, kaže ravno na to, da smo se na umazano igro na tem področju že tako navadili, da je akterji niti ne skušajo več prikrivati. Postaja vedno bolj očitna.

Monarhova nova oblačila

Kdor si je v zadnjih dneh v režimskem tisku ogledoval fotografije s podelitve priznanj »Športnik leta«, je imel kaj videti. V prvi vrsti je bilo mogoče opaziti zelo zanimivo konstelacijo – v središču pozornosti je namreč dominiral nihče drug kot Milan Kučan, ob bok so mu postavili ministrico za izobraževanje, znanost in šport Majo Makovec Brenčič, na drugi strani pa vrhunsko smučarko Ilko Štuhec, ki mora v olimpijski sezoni zaradi poškodbe žal počivati. Opaziti je bilo, da je Ilka zelo sproščeno kramljala z zadnjim šefom partije. Za kakšnega naivnega opazovalca bi bilo morda to znamenje odprtosti sedaj že nekdanjega predsednika republike, ki je vedno dobrodošel gost na vseh družabnih prireditvah, predvsem na športnih. Formalno je športnike sicer sprejel sedanji predsednik republike Borut Pahor, ki je občinstvo tudi nagovoril. Pahorjeva »glasna« navzočnost tokrat očitno ni motila njegovega nekdanjega šefa na CK ZKS, ki je na zvit in preračunljiv način v času pred predsedniškimi volitvami povedal marsikatero krepko na Pahorjev račun. A seveda s povsem drugačnimi motivi, kot bi si predstavljal povprečen opazovalec. In smo spet pri iluzijah, ki jih dojemamo kot realnost.

Edvard Kardelj and Ivan Maček

Edvard Kardelj in Ivan Maček - kdo je že njun naslednik? (foto: Wikipedia)

 

Kako je Kučan postal »kralj«

Omenil sem že monarhično načelo v slovenski politiki, kar se vleče že od leta 1945 dalje. Ko so komunisti z nasiljem prevzeli oblast, je postalo jasno, da bo vrhovni vodja med Slovenci, Titova desna roka Edvard Kardelj postal novi slovenski »kralj«, podrejen »nadkralju« Josipu Brozu Titu. In to ne glede na to, kakšno funkcijo je Kardelj opravljal. Ko je leta 1979 za posledicami bolezni umrl, sta bila v igri za njegovo nasledstvo vsaj dva visoka funkcionarja: prvi je bil Kardeljev svak Ivan Maček-Matija, nesporno najbolj razvpiti slovenski komunistični fevdalec, zadolžen predvsem za udbovsko paralelno ekonomijo, drugi pa nekoliko mlajši Stane Dolanc, ki je bil precej bolj pro-beograjsko usmerjen, izrazit centralist in prav tako »strokovnjak« za tajne službe, ki je v Titovem kabinetu nadomestil odstavljenega Aleksandra Rankovića in je za seboj imel tudi »odlično« družinsko zaslombo na čelu s teto Lidijo Šentjurc in njenim možem Sergejem Kraigherjem. Ironija usode je bila, da je Kraigher v začetku osemdesetih kot predsednik predsedstva SFRJ še postal Titov formalni naslednik, Dolanc, ki bi moral to funkcijo prevzeti leta 1989, pa ne več. Tako Dolancu kot Mačku pa je bilo skupno, da sta ob asistenci Mitje Ribičiča vzgajala Milana Kučana, ki je na čelo slovenske partije stopil leta 1986, a je svojo oblast močno okrepil šele tri leta kasneje, ko so bili vsi njegovi botri že v ozadju in ko je Kučanov pragmatizem dokončno iztiril še poslednjega »trdorokca« Franceta Popita. Mačku Matiji je takrat že zdavnaj pripadel naziv »siva eminenca«, umrl je štiri leta kasneje, že v samostojni Sloveniji. Čeprav je bil z eno nogo praktično že v grobu, je poskrbel, da so se pred »sestopom z oblasti« (kar je bila dejansko potegavščina stoletja) počistili vsi arhivi. Šlo je vendarle za tehnologijo oblasti oz. njenega prenosa v nove formalne okvire. Povedano drugače: prelivanje starega vina v nove mehove. Kučanu je tako nedvomno pripadel naziv »prestolonaslednika« in še danes se marsikdo sprašuje, kakšni so bili njegovi poslednji kontakti s »tovarišem Matijo«. Kakšne šifre mu je slednji izročil?

Bomo odstavili samooklicanega monarha?

Monarhija pomeni, da si kralja ne moremo izvoliti na volitvah. Prenos oblasti poteka največkrat po liniji krvnega nasledstva. V sodobnih ustavnih monarhijah imajo kralji bolj ali manj protokolarno funkcijo, še predsedniki republike so marsikje bolj ali manj »za okras« (denimo v Nemčiji, kjer je najbolj politična funkcija predsednik vlade oz. kancler). V slovenski prikriti monarhiji je drugače – od tam se stekajo neformalni vplivi. Priznam sicer, da imam nekoliko zadržkov do tega, da bi volitve označil kot farso, saj bi to lahko pomenilo še večjo stopnjo abstinence. Problem Slovenije je namreč v tem, da je te t. i. stare centre moči v praksi zelo težko neposredno dokazati. Lahko le posredno sklepamo na njihov obstoj in vpliv. Prav tako je zelo težko tudi neposredno dokazovati zlorabo volilne tehnologije, to je vso dogajanje od štetja glasov na voliščih pa do končnega zbiranja rezultatov v centrali, to je Državni volilni komisiji. Zaradi tega se velika večina Slovencev še vedno domišlja, da nam vladajo tisti, ki smo jih izvolili na volitvah. In če nas stari »novi obraz« razočara, si izberejo še »novejši obraz«. Tehnologija oblasti oz. njenega zadržanja na relaciji paradržava-država se tako odvija na najmanj dveh nivojih: prvi je nadzor nad volilno tehnologijo, drugi pa psihološki nadzor nad volilci, saj je potrebno ohranjati iluzijo demokratičnega odločanja. Torej, da smo ljudje tisti, ki si izvolimo vlado, da se zakoni normalno sprejemajo v parlamentu, neformalni vplivi pa so izključeni ali vsaj močno omejeni. Tej naivni predstavi nasedajo celo mnogi volivci pomladnih strank, ki so vpeti v heglovski sistem teza vs. antiteza. In to je tisto, kar nas hromi.

20.12.15 Referendum volišča UC 5

Kdo že nadzira volitve in referendume? (foto: Urban Cerjak)

Vprašanje je, kakšen scenarij nas čaka pred volitvami 2018. Tednik Mladina je že začel z močno ofenzivo proti SDS, ki je po njeno vir vsega zla. Bržkone se lahko zgodi predvsem dvoje: ali bodo na dan privlekli nov »veliki pok« (morda v povezavi z razvpitim Robertom Časarjem, morda bodo spet pogreli finančni polom mariborske nadškofije, ki so ga v resnici izsilili kar botri paradržave sami) ali pa bodo pustili, da SDS osvoji prvo mesto, vendar bo na prizorišču ostala brez potencialnega koalicijskega partnerja, kar seveda pomeni reprizo makedonskega scenarija. A najprej se je potrebno predvsem znebiti strahu pred agresorjem in mu pokazati, da se ga ne bojimo. To je prvi in najbolj potreben korak za spremembe v slovenski politiki in družbi nasploh.

nazaj na vrh