Mineva petnajst let od smrti očeta slovenske države dr. Jožeta Pučnika, ki žal ni dočakal konca slovenske tranzicije

Dr. Jože Pučnik (1932-2003) velja za očeta slovenske pomladi in tudi za očeta slovenske države. Dr. Jože Pučnik (1932-2003) velja za očeta slovenske pomladi in tudi za očeta slovenske države. Foto: arhiv Demokracije

Danes, 11. januarja, mineva natanko petnajst let od prezgodnjega slovesa dr. Jožeta Pučnika, ki velja za očeta slovenske države. Zanimivo je, da je nesojenemu prvemu demokratičnemu predsedniku slovenske države čast izkazal tudi sedanji predsednik republike Borut Pahor, ki je včeraj organiziral poseben sprejem v čast človeku, ki je kot disident doživel večletno zaporno kazen in nato odšel v Nemčijo, od koder se je v času razpadanja Jugoslavije vrnil kot ideolog in motor slovenske pomladi ter osamosvojitve Slovenije.

Jože Pučnik se je rodil 9. marca 1932 v Črešnjevcu pri Slovenski Bistrici. Po končani osnovni šoli ter nižji gimnaziji v Slovenski Bistrici se je vpisal na Gimnazijo Maribor, kjer je doživel prve velike nevšečnosti zaradi kritičnega razmišljanja. Kasneje se je vpisal na ljubljansko filozofsko fakulteto, kjer je študiral filozofijo ter primerjalno književnost. Vključil se je v delovanje Revije 57 ter Perspektive, zaradi svojih člankov, v katerih je izrazil – za tisti čas sicer blago – kritiko, tudi na račun kmetijske politike (O dilemah našega kmetijstva), je bil večkrat obsojen in zaprt za skupaj sedem let. Po prihodu iz zapora je doživel hudo družbeno izolacijo in se je odločil za pot v Nemčijo. Ker mu oblast ni izdala potrdila o diplomi na fakulteti, je v Hamburgu, kjer se je zaposlil kot pristaniški delavec, vse začel znova. Ob delu je študiral družbene vede in študij celo kronal z doktoratom leta 1971. Svoj dom si je našel v Lünebergu, kjer je predaval in si tudi ustvaril družino, tam je živel od leta 1966 dalje pa vse do selitve v Slovenijo leta 1989. V prvem zakonu s tržaško Slovenko Ireno Žerjal se mu je rodil sin Gorazd, v Nemčiji pa je z ženo Christel dobil hčer Katarino.

16 2 pucnik kucan 1990

Nikoli ne bo povsem znano, ali je zadnji partijski šef Milan Kučan leta 1990 na volitvah tudi v resnici premagal dr. Jožeta Pučnika. Volilni odbori, ki so preštevali glasove, so bili tedaj povsem pod nadzorom starih partijskih kadrov. (foto: arhiv Demokracije)

 

Vrnitev v »paradiž«

V osemdesetih letih se je ponovno aktiviral in postal zunanji sodelavec Nove revije, med drugim je prispeval članek »Politični sistem civilne družbe« v znameniti 57. številki Nove revije oz. slovenskem nacionalnem programu, ki je leta 1987 takoj po izidu doživel velik partijsko-medijski pogrom. Pesnik ter dolgoletni urednik sedaj že zgodovinske Nove revije akademik Niko Grafenauer je glede Pučnikovega angažiranja zapisal, da se mu zdi povsem samoumevno, da se je Jože Pučnik takoj pridružil t. i. krogu Nove revije – ne zgolj kot sodelavec, ampak po vrnitvi iz Nemčije tudi kot član uredniškega odbora. »S svojo intelektualno in moralno držo je znal vseskozi formativno vplivati na naše okrožje. Ključne teme, ki so nas še posebej vzburjale, so bile: vprašanje civilne družbe in demokracije po evropskem vzoru, padec berlinskega zidu in t. i. sestopanje partije z oblasti, tranzicija, konec Jugoslavije, pravna država, vprašanje samostojne Slovenije, plebiscit,« je v časopisu Delo pred leti zapisal Grafenauer, sicer Pučnikov dolgoletni sodelavec in prijatelj iz kroga Nove revije.

Dve leti po objavljenem slovenskem nacionalnem programu, v letu padca berlinskega zidu, se je Pučnik namreč za stalno vrnil v Slovenijo in prevzel tudi vodenje Socialdemokratske zveze Slovenije, ki jo je sprva vodil France Tomšič. Konec istega leta, ko so nove demokratične stranke sestavile koalicijo Demos, je nato postal nesporni vodja te sicer pisane zveze strank. Leta 1990 je na prvih večstrankarskih volitvah kandidiral za predsednika predsedstva RS, vendar ga je v drugem krogu vsaj uradno premagal kandidat komunistov Milan Kučan, sicer zadnji partijski šef, čeprav verjetno nikoli ne bomo izvedeli, koliko glasov je v resnici dobil vsak od njiju.

Do leta 1992 brez formalne funkcije

Po porazu Pučnik ni prevzel nobene državne politične funkcije, odpovedal se je tudi vodenju Demosove vlade, prav tako ni bil niti poslanec. Bil pa je ves čas motor osamosvojitvenih procesov, saj je znal spodbuditi k aktivnemu delu, ne glede na številne omahljivce znotraj Demosa. Tako je odigral pomembno vlogo tudi pri odločitvi Demosa za plebiscit. Ko se je Demos novembra 1990 sestal na Poljčah in sprejel odločitev za plebiscit, je Pučnik še isti dan za medije povedal datum plebiscita, zaradi česar je bil zelo jezen predvsem Milan Kučan, ki je želel plebiscit prestaviti na čim kasnejši čas. Kasnejša pogajanja so vendarle obdržala prvotno zamišljeni datum plebiscita, ki je povsem uspel. Na plebiscitni večer je Pučnik izrekel znane besede: »Jugoslavije ni več, Jugoslavije ni več, gre za Slovenijo.«

10 4 nova revija

Leta 1987 je Pučnik prispeval tudi članek v slovenskem nacionalnem programu, objavljenem v 57. številki Nove revije. (foto: arhiv Demokracije)

 

A glavno delo po plebiscitu se je šele začelo, saj se je morala vlada operativno pripraviti na ločitev od SFRJ. Zaradi določenih težav znotraj vlade, tudi z nekaterimi ministri, ki so se še pred osamosvojitvijo poslovili (podpredsednik vlade dr. Jože Mencinger, finančni minister dr. Marko Kranjec, itd.), je operativni del vladnih priprav prevzel notranji minister Igor Bavčar, medtem ko je Pučnik ves čas ostajal kot neke vrste »stric iz ozadja«. Kot učenec nemške socialdemokratske šole – med drugim je bil občudovalec kasnejšega nemškega kanclerja Gerharda Schröderja - je navezoval stike s številnimi socialdemokratskimi strankami v Evropi, kjer pa je bilo navdušenje za slovensko osamosvojitev precej manjše kot denimo med srednjeevropskimi konservativci (CDU in CSU v Nemčiji, pa VPÖ v Avstriji, italijanski krščanski demokrati, itd.). Največje razočaranje je bilo zanj, ko mu je hrbet obrnil avstrijski kancler, sicer socialdemokrat Franz Vranitzky, češ da se Avstrija vključuje v EU in se zato hoče zunanjepolitično poenotiti s politiko tedanje Evropske skupnosti, ki osamosvojitvenim težnjam Slovenije ni bila naklonjena. Prav tako se Pučniku ni posrečilo, da bi Socialdemokratska stranka postala članica mednarodne zveze socialdemokratskih strank, saj so se tja vključile številne prenovljene komunistične partije iz tranzicijskih držav, ki so tako rekoč čez noč dobile novo »socialdemokratsko« ime.

Poteza, ki jo je obžaloval

Prvo formalno politično funkcijo pa je Pučnik prevzel šele spomladi 1992, ko je Demos že razpadel, in to po izglasovani konstruktivni nezaupnici Demosovi vladi. Ko je novi predsednik vlade prvič postal dotedanji član jugoslovanskega predsedstva SFRJ in sveže izvoljeni predsednik liberalnih demokratov dr. Janez Drnovšek, je Pučnik postal eden od treh podpredsednikov vlade, saj so bili socialdemokrati vključeni v novo koalicijo, ki so jo sestavljale stranke kontinuitete ter del razpadlega Demosa. To je bila vlada, urejena še po starem sistemu v stilu Izvršnega sveta Skupščine (S)RS, kajti nova ustava še ni bila sprejeta. Svojo potezo pa je Pučnik kasneje večkrat obžaloval, saj se je izkazalo, da je podcenjeval zvijačnost komunistične kontinuitete. Na volitvah konec leta 1992 (že po novi zakonodaji) se je Socialdemokratska stranka Slovenije komaj prebila v parlament, Pučnik pa je postal poslanec in je med drugim vodil tudi preiskovalno komisijo, ki se je ukvarjala s povojnimi poboji. Leta 1993 je mesto vodenja stranke prepustil Janezu Janši, nekdanjemu podpredsedniku razpadle Slovenske demokratične zveze in tedanjemu obrambnemu ministru, ki je leto kasneje doživel odstavitev s pomočjo zrežiranega konstrukta Depala vas. Po poteku poslanskega mandata leta 1996 se je Pučnik umaknil iz aktivne politike, nastopal je predvsem v vlogi publicista in občasnega komentatorja političnih razmer, članke pa je pisal predvsem za Demokracijo ter Novo revijo, kjer je bil tudi avtor številnih odmevnih člankov. V Novi reviji je sodeloval tudi Pučnikov dolgoletni prijatelj in sošolec, sicer filozof dr. Ivo Urbančič. Precej obsežen pa je tudi Pučnikov znanstveni opus, saj je med drugim izdal dokaj zahtevno delo s področja sociologije »Kultura, družba in tehnologija«. Ne glede na umik iz politike se je še vedno udeleževal dogodkov SDS, leta 1999 je bil tako izvoljen za častnega predsednika stranke.

SDS na Pucnikovem grobu sds

Delegacija SDS je ob današnji obletnici Pučnikove smrti obiskala njegov grob v Črešnjevcu. (foto: SDS)

 

Ni dočakal konca tranzicije

Dr. Jože Pučnik je umrl 11. januarja 2003 v Nemčiji v starosti 70 let. Pokopali so ga v njegovem rojstnem kraju, v Črešnjevcu. V istem grobu sicer počiva tudi Jožetov brat Ivan Pučnik, nekdanji poslanec in nekdanji župan Slovenske Bistrice, ki je kot pomemben član Slovenske kmečke zveze vplival na njeno dejavno vključitev v koalicijo Demos. Leta 2006 je tedanji predsednik republike dr. Janez Drnovšek dr. Pučniku posmrtno podelil državno odlikovanje za izredne zasluge. Po Pučniku je kasneje dobilo ime največje slovensko letališče, pred nedavnim pa tudi hiša, v kateri se nahaja sedež SDS. Tudi nekateri slovenski kraji že imajo ulice in trge, poimenovane po Pučniku, žal pa mu tovrstno čast še vedno odreka slovenska prestolnica. Že nekaj let pa deluje tudi Inštitut dr. Jožeta Pučnika, ki vsako leto v spomin očetu slovenske države organizira Pučnikove dneve in je do sedaj izdal tudi precej publikacij o Pučniku in njegovem delu. Ne glede na to, da so mu nasprotniki v času njegovega življenja podtikali revanšistično držo, Pučnik nikoli ni gojil maščevalnosti do tistih, ki so ga spravili v zapor in hudo trpljenje. Je pa bil, kljub temu, da je prihajal iz partizansko usmerjene družine, ves čas dosleden nasprotnik totalitarnih ideologij in si do konca svojega življenja za uspešen konec slovenske tranzicije. Žal tega ni dočakal.

nazaj na vrh