Marija-Ana Mrčela: Za očeta pa vedo očividci povedati, da je bil v koloni za Kamniško Bistrico!

  • Napisal  M.B.
Tabla množičnih morišč v dolini Kamniške Bistrice Tabla množičnih morišč v dolini Kamniške Bistrice Foto: Metod Berlec

Objavljamo pričevanje Marije-Ane Mrčele z naslovom Usode Mejačevih iz Komende, ki so izšla v knjigi Prelomna leta. V začetku marca je predstavitev knjige potekala v dvorani frančiškanskega samostana v Kamniku. Predstavitev sta pripravila Društvo Demos na Kamniškem in Društvo sv. Jakoba iz Kamnika.

Gre za zbornik pričevanj o dogodkih med drugo svetovno vojno in po njej. V zborniku so tudi pričevanja očividcev, ki so leta 1945 na lastne oči videli, kako so partizani nesrečnike vodili na morišča v Kamniški Bistrici.

Marija-Ana Mrčela: Usode Mejačevih iz Komende

»V Komendi sta bili dve družini Mejačev. Čeprav sta nosili isto ime, sta se razlikovali po ugledu, bogastvu in številu članov. Obe družini pa sta bridko občutili gorje vojnega in povojnega časa. Oba sinova veletrgovca, gostilničarja in posestnika Vitka in Lojzeta Mejača[1] je pogubil medvojni revolucionarni čas.

Druga družina Mejačev, katerih priimek je Špruk, pa je na svojih krpicah zemlje in z nekakšno vaško trgovinico za sladkor, olje in sol skromno životarila v predvojnem in tudi vojnem času. Oče Florijan (rojen 1895) se je priženil v Komendo iz Sidraža pod Krvavcem. S skrbjo, garanjem in odpovedovanjem sta z ženo vzgajala svojo družino petih sinov in ene hčerke. Tudi fantje so morali zgodaj poprijeti za delo in se odločiti za poklic.

Najstarejšega Franceta (1922) je že na začetku nemške okupacije zajel obvezen vpoklic v nemško vojsko. Po letih trpljenja in nesmiselnega bojevanja po rovih ruske fronte ga je vojni val pahnil v rusko ujetništvo. Njegov soborec – prijatelj iz Vodic – se je po vojni oglasil, da jim je sporočil o zadnjih dneh Francetovega življenja. Ves čas mu je nosil vodo, ko ga je mučila neznosna žeja, nazadnje pa ga je črevesna bolezen (driska) pokopala.«

Tu je mojemu sogovorniku Florijanu, po starosti tretjemu od Šprukovih sinov, za trenutek zastala beseda. Sediva v prostornem, vzorno urejenem domu, spomin pa se vrača nazaj v sedaj že daljne vojne čase. Tudi jaz sem poznala Mejačeve fante, saj so bili dnevni vasovalci na domu moje sestre, ki se je z 18 leti poročila na gostilno Barakar, od koder je prihajala tudi moja mama. Oba s Florijanom se nasmehneva ob dejstvu, kako tesne so bile takrat sosedske vezi, kako je zadoščal za skromen počitek po delu sosedski klepet.

Ob tem pa se mojemu sogovorcu utrne spomin, kako so prišli partizani mobilizirat moške člane. Najprej so določili, naj gre z njimi Janez (rojen 1924). Ker pa je bil edini slabotnejši med sinovi, se je ponudil oče, da gre z njimi, a so ga zavrnili, ker da je prestar. Z njimi je odšel Florijan, čeprav mlad, vendar zdrav in krepak. Toda njegova partizanska izkušnja je trajala le sedem tednov. Iz Podboršta je skupaj s starejšim sosedom odšel skozi Davčo v Novake. Vendar je od tam sam krenil proti Škofji Loki, kjer so ga zajeli gestapovci. Po temeljitem zaslišanju so ga (najbrž zaradi mladosti) določili za nemško delovno taborišče. Tam je dočakal konec vojne in se med prvimi vrnil na svoj dom, a ne za dolgo. Domače je že našel v pripravah za umik na Koroško.

Moj sogovornik ni mogel razložiti, zakaj se je oče vse bolj odmikal od partizanske strani in nakazoval rahlo simpatijo nasprotni strani.

Zato je razumljivo, da sta s sinom Tonetom (rojen 1923) med prvimi odšla v komendsko kaplanijo, kjer se je oblikovala domobranska postojanka. Morda je bila vzrok narodna zavest, gotovo pa tudi strah, ker je bilo vse pogosteje slišati o maščevanju nad tistimi, ki niso sodelovali v narodnoosvobodilnem gibanju. Marsikdaj pa so bili ti »izdajalci« le od tega ali onega osovraženi vaščani.

Po kapitulaciji Nemčije maja 1945 sploh ni bilo vprašanje, ali ostati ali se umakniti na Koroško. Trije bratje, oče in hčerka so se po znani trpljenja in nevarnosti polni poti skozi nedokončan predor prebili v koroški Vetrinj.

Ko so se pribežniki odločali za transport, ki bi jih peljal v Italijo, so se Mejačevi trije med prvimi odločili. »Nikoli ne bom pozabil, kako je stal oče na travniku pod smreko in ga je sestra Milka prosila, naj ostane z njima. Odšel je s starejšima bratoma in nikoli več se nismo videli.«

O bratu Tonetu je trgovec Ciril Žerovnik, ki je bil tudi v Teharjah, še povedal, kako vesel je stopal na kamion, misleč, da jih peljejo v delovno taborišče, v resnici pa so šli v smrt – najbrž v Hudi jami.

Za očeta pa vedo očividci povedati, da je bil v koloni za Kamniško Bistrico. Naskrivaj so še izvedeli, da je bil oče izpostavljen neskončnemu mučenju in sramotenju, dokler ga ni odrešil strel v glavo.

Mama, ki je bila že med vojno šibkega zdravja, si ni nikoli več opomogla.

Za brata Janeza so se konec osemdesetih širile govorice, da dela nekje na Kočevskem v podzemlju, a dokazov za te vesti ni bilo.

Florijan in Milka sta se po enem letu vrnila s Koroškega. Milka je odšla domov, Florijana pa so v Kamniku udbovci tri dni boleče zasliševali. Še huje je bilo v Ljubljani, kjer je za vsakim vprašanjem, zakaj se je oče priključil domobrancem, sledil nov udarec. Florijan se je kasneje pri Rostanu izučil za ključavničarja. O usodnih dneh svoje mladosti veliko razmišlja, posebej sedaj v starosti. O tem v življenju ni nikoli govoril in ne gojil kakršnegakoli sovraštva.

Morišče Macesnovec, kjer verjetno ležijo posmrtni ostanki očeta Marije-Ane.

Vir: Mrčela, Marija-Ana. 2016. Usoda Mejačevih iz Komende. V Prelomna leta: spomini na dogajanje med vojno 1941-1945, v povojnem času in v samostojni Sloveniji, ur. Igor Podbrežnik in Marjeta Humar, str. 67-72. Kamnik: Društvo Demos na Kamniškem.

M. B.

nazaj na vrh