Janez Janša o politično motiviranem procesu proti njemu: Maske padajo!

  • Napisal  Janez Janša
Kdo v resnici ropa slovensko ljudstvo? Kdo v resnici ropa slovensko ljudstvo? Foto: Matic Štojs Lomovšek/Demokracija

Tožba za odvzem mojega premoženja oziroma doma moji družini je vsebinsko zlagana, formalno pa brezpredmetna. Zato je odločitev nižjega sodišča, ki je zavrnilo blokado, samoumevna. Vrednost mojega premoženja, če odštejem dediščino, je manjša od tretjine prihodkov, ki sem jih zaslužil samo v rednem delovnem razmerju (brez avtorskih honorarjev).

Če pustimo ob strani neustaven zakon in se delamo, kot da je z njim vse v redu, potem morajo njegove določbe veljati v enaki meri za vse stranke v postopku, tudi za tožilstvo. Zakon v 18. členu izrecno določa, da mora biti finančna preiskava končana najkasneje v 18 mesecih. V tem roku mora tožilstvo vložiti tožbo ali pa preiskavo zavreči. Ta rok je v mojem primeru potekel že spomladi leta 2015, natančneje 14. aprila 2015. Takrat sem se na tajno finančno preiskavo tudi javno odzval (http://www.demokracija.si/fokus/jansa-imam-velike-dileme-sprejeti-okuzeno-posiljko-iz-hise-korupcije.html, že prej na očitke KPK, magnetogram izredne seje DZ 26. 2. 2013).

Roki so v pravosodju pomembni. Če npr. zamudite s pritožbo na prvostopenjsko sodbo za eno uro ali celo eno samo minuto, bo pritožba brezpredmetna, sodba pa bo postala pravnomočna. V mojem primeru pa je tožilstvo z vložitvijo tožbe »zamudilo« več kot dve leti. Trdijo, da zanje izrecno predpisani rok v zakonu ne velja. Takšna razlaga bi pomenila, da lahko tožbo vložijo tudi 5, 10 ali 15 let po končani preiskavi, kar je seveda absurd.

Tožilstvo pod vodstvom Zvonka Fišerja je dve leti »zamujalo« z vložitvijo tožbe zato, da bi javni del postopka (sojenje) čim bolj približalo naslednjim volitvam. Da bi ponovilo »tepihovanje« iz procesa Patria, ko se je vsaka faza predkazenskega in kazenskega postopka začela tik pred volitvami. Sodstvo pod taktirko Florjančiča seveda igra enako igro, saj gre za izbranca predhodnika Branka Masleše. Namesto da bi dve leti zamujeno in vsebinsko zlagano tožbo zavrglo, jo je sprejelo v postopek in mi jo skušalo vročiti. Vročitvi se seveda nisem izogibal (tako kot Fišer ali Zalar v kazenskem postopku), ampak sem okuženo pošiljko zavrnil. Zato ta ni bila vročena, kot številni mediji napačno poročajo. Je pa sodišče razglasilo »fikcijo« vročitve, zato lahko seveda s farso nadaljujejo. Vendar brez mene. Tožba bo v vsakem primeru na eni od višjih stopenj padla, vsi tisti, ki to berete in tolerirate takšno zlorabo prava, pa boste skorumpiranim in/ali nesposobnim tožilcem in sodnikom plačevali visoke zamudne obresti, ko bo prišlo do odškodninskih tožb. Če bodo torej tovariši tožilci zakonske roke s pomočjo krivosodja samovoljno prirejali predvolilnim časom in opravilom, bodo pri takem ravnanju ostali sami in zanj nekoč tudi odgovarjali pred ljudstvom, v imenu katerega se danes norčujejo iz vladavine prava.

Verjetno pa so tožilci poleg koledarja pomešali tudi številke in osebe. Janez Janša nima za 400.000 evrov nezakonitega premoženja. Ima pa Milan Kučan v lasti nekoč državno hišo v Murglah, ki je bila v času nakupa vredna 400.000 evrov več, kot je zanjo plačal. Fišer, Jenull in Pintar so imeli najbrž v mislih Kučana, ki je slovenskim delavcem ukradel za 400.000 evrov premoženja samo v tem primeru.

Pa na sorodstvo ministra Klemenčiča so tožilci pomislili, saj je za obnovo svojih graščin prejelo cca. 400.000 evrov nepovratnih sredstev (beri: denarja iz vaših davkoplačevalskih žepov). Pa desetkrat toliko iz zajetnih pogodb z državnimi podjetji, ki jih nadzoruje vlada hik ministra. Mogoče so mislili tudi na lastnike ali upravnike medijev, kot so Siol.net, POP TV, Dnevnik, Delo ipd., ki praktično vsi po vrsti razpolagajo s premoženjem, ki enormno presega njihove poštene zaslužke.

Posebnih težav pa tožilci nimajo samo z zamenjavo oseb in koledarja, ampak tudi s številkami in prioritetami. Janez Janša nima za 400.000 evrov nezakonitega premoženja, so pa banksterji v dveh ropih državnih bank v roku 20 let Slovencem ukradli za več kot 4.000.000.000 evrov premoženja. Velikokrat po 400.000 evrov so morali tako ali drugače plačati posameznim slovenskim sodnikom in tožilcem, da za te največje rope v slovenski zgodovini kljub očitnim, nedvoumnim dokazom ni bil še nihče niti obtožen, kaj šele obsojen. Najbolj aktualno ravnanje sodnice Dunje Franken, ki z vsemi močmi zavira delo Logarjeve komisije, je samo vrh ledene gore.

nazaj na vrh