Dr. Vinko Gorenak: Je Györkös Žnidarjeva že poklicala Žgajnerjevo?

  • Napisal  dr. Vinko Gorenak
Notranja ministrica, ki se ne pojavlja veliko v javnosti Notranja ministrica, ki se ne pojavlja veliko v javnosti Foto: Matic Štojs

Po daljšem potovanju po tujini sem moram vrniti v slovensko realnost, tudi tisto najbolj pohabljeno, ki jo ustvarja večina novinarjev dominantnih medijev. Najprej Grims in Tomičeva. Vsak kolikor toliko povprečno inteligenten urednik ali novinar, bi objavil fotografije na pol gole in perverzno sedeče poslanke nacionalnega parlamenta, mnogi bi fotografije tudi plačali in se seveda norčevali iz take poslanke. Pri nas seveda ni tako, ker večina naših urednikov in novinarjev dominantnih medijev pač ne opravlja naloge objektivnega obveščanja javnosti ampak so v službi leve politične opcije z nalogo pohabljanja možganov povprečnih ljudi, pač iščejo avtorja fotografije in ga seveda »najdejo« kako pak – v poslancu desne politične opcije in obsojajo njega. Točneje, pohabljajo možgane povprečnih ljudi.

Razkritje podatkov iz ene od mnogih kazenskih ovadb ali drugega akta temelječega na kazenski ovadbi zoper župana glavnega mesta (v kateri fazi je kakšen postopek zoper Jankoviča ne vem) naših urednikov in novinarjev dominantnih medijev ni iztirilo pri opravljanju osnovnega poslanstva, to je pohabljanja možganov ljudi, so pa potrebovali dan ali dva, da so se orientirali in svoje strupene puščice namerili v za njih pravo tarčo.

V normalni državi bi Žgajnerjevo seveda razglasili za junakinjo, jo objavljali  s slavospevi čez naslovnice in vabili v najbolj gledane kontaktne oddaje televizij. Nasprotno pa bi župana medijsko sesuli, vabili bi ljudi na proteste, ki se verjetno nikoli ne bi zgodili, saj bi župan že zdavnaj odstopil. No tako bi bilo v normalni državi. Pri nas pač ni tako.

Uredniki in novinarji dominantnih medijev so se po prvem šoku zbrali in seveda še naprej »dobro« opravljajo svoje delo – pohabljajo možgane državljanov, napadajo Žgajnerjevo in ščitijo Jankoviča. Tudi nobenih zapriseženih feministk ali drugih nevladnih organizacij tipa Mirovni inštitut ali kaj podobnega ni slišati. Kot da, s strani župana Jankoviča, v seks prisiljena šibka ženska brez službe nima nobenih človekovih pravic. Kako pritlehno, kako pokvarjeno. Zadnji čas je, da rečemo ne kupovanju teh pokvarjenih izdelkov dominantnih medijev, kot to znamo reči kakšnemu drugemu pokvarjenemu izdelku v trgovini, kot so recimo trenutno s strupi okužena jajca iz Belgije. Če tako znamo ustaviti izdelovalce pokvarjenih izdelkov zmoremo ustaviti tudi »izdelke«, ki jih producirajo naši dominantni mediji.

Vrnimo se k Žgajnerjevi. Niso mi znani razlogi zakaj se je odločila za tako potezo, toda logično pa le znam sklepati. Žgajnerjeva niti slučajno ni tako naivna, da bi z dovoljenjem za objavo omenjenih podatkov o Jankoviču direktno kršila zakon. Morda je le prva, ki je naredila to, kar bi tožilci lahko naredili večkrat ali pa to celo naredijo »pod mizo« kot se temu reče. Ste morda že pozabili, kako je Mladina pred leti objavila celoten obtožni akt zoper Janeza Janšo in soobtožene v zadevi Patria. Kje pa je ta akt dobila drugje kot na tožilstvu. Pa se takrat nihče ni spraševal kdo na tožilstvu jim je akt posredoval. Ne niti slučajno ne. Dominantni mediji so tolkli po Janši in soobtoženih in kopirali Mladino. Kako sprevrženo drugačna merila.

Žgajnerjeva je svojo odločitev očitno oprla na  šesto točko prvega odstavka šestega člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, ki pravi da: »Organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na:

podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim, ali postopka s prekrški in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi«

Žgajnerjeva je torej zakonito odločila, da razkritje podatkov ne bo škodovalo izvedbi nadaljnjega postopka zoper Jankoviča. Če pa k temu dodamo še prvo alinejo tretjega odstavka istega člena, ki pravi:

»Ne glede na določbe prvega odstavka, se dostop do zahtevane informacije dovoli:

–        če gre za podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, razen v primerih iz 1. in 5. do 8. točke prvega odstavka ter v primerih, ko zakon, ki ureja javne finance ali zakon, ki ureja javna naročila, določata drugače« je Žgajnerjeva to morala storiti.

K takemu razmišljanju nas navajajo tudi stališča informacijske pooblaščenke, ki je v enem od svojih stališč zapisala: »Organ mora izkazati na konkretni ravni, ne le na hipotetični, da bi kazenskemu postopku nastala škoda. Nevarnost škode mora biti taka, da se posamezno dejanje ne bi moglo izvesti ali bi bilo povezano z drugimi oteževalnimi okoliščinami«. Tudi to stališče kaže na pravilnost tožilkine odločitve.

Toliko na teoretični in pravni ravni. Toda situacija ima zagotovo tudi zakulisje, ki ga ne poznamo, lahko pa nanj sklepamo. Nekdanji šef kriminalistov in odvetnik Dušan Mohorko je pred leti v svoji knjigi »Kriminalist in odvetnik« opisal primer srečanja z Jankovičevimi možmi leta 2005, ko je ta še bil predsednik uprave Mercatorja, Mohorko pa član nadzornega sveta. Za glas, da Jankovič ostane na položaju, so mu v četrti ponudbi ponudili  nič manj kot deset milijonov dolarjev, ki jih ni sprejel. Česa so ob toliko ovadbah zoper Jankoviča deležni kriminalisti, tožilci in sodniki niti ne vemo. Pa ne mislim le na denar, mislim tudi na politično motivirana dejanja in seveda bolj ali manj resne grožnje.

Zagotovo pa vemo eno. Velika večina med sodniki je Jankoviču izrazito naklonjena in je pripravljena narediti vse, da ga zaščiti. Na to kaže tudi nenavadna odločitev sodnice Kocjančičeve, da iz tožilskega spisa v zadevi »farmacevtka« izloči določene dokaze. Tudi v tem primeru so dominantni mediji napadli Žgajnerjevo in ne skrajno nenavadne odločitve bivše žene bivšega ministra Zalarja. Svoje podpore med sodniki se zaveda tudi Jankovič, ki je pred leti samozavestno dejal, da nikoli ne bo obsojen saj je bil »vseskozi proti Janši«.

Lahko Žgajnerjeva v takih razmerah Jankoviča sploh pripelje do dokončne obsodilne sodbe in zaporske celice, če ne štejejo dokazi? Je pri svoji odločitvi pomislila tudi na to in zaščitila svoje ime. Tega ne vemo, zagotovo pa je te dni deležna strahovitih pritiskov, verjetno tudi izsiljevanja in prikritih groženj. Ko se je leta 2012 nekaj podobnega dogajalo enemu izmed ustavnih sodnikov, zaradi  neke odločitve ustavnega sodišča, sem ga v vlogi notranjega ministra poklical in se z njim posvetoval o potrebi dodatnega policijskega varovanja. Je Györkös Žnidarjeva že poklicala Žgajnerjevo? »Jankovičevi možje« so sposobni marsičesa.

Vir: blog

nazaj na vrh