Dr. Milan Balažic v knjigi Diplomatska vojna: »Predsednik vlade Pahor pokleknil pred hrvaškimi pritiski in izsiljevanji. Zakaj?«

  • Napisal  M. B.
Kot predsednik vlade je Borut Pahor s soliranjem zapravil slovensko prednost članstva v EU. Kot predsednik vlade je Borut Pahor s soliranjem zapravil slovensko prednost članstva v EU. Foto: Wikimedia Commons

Med tistimi, ki so se razpisali o sporni arbitraži v svojih knjigah, je tudi nekdanji veleposlanik dr. Milan Balažic, ki je svoje izkušnje opisal v knjigi »Diplomatska vojna za mejo med Slovenijo in Hrvaško«, ki se je pisala kot neke vrste osebni dnevnik nekdanjega diplomata v času, ko je bil drugi človek zunanjega ministrstva. Od konca leta 2008 do leta 2011, torej ravno v času, ko je nastajal arbitražni sporazum. Balažic tako razkriva ozadje nastajanja arbitražnega sporazuma. Kljub osebnim zameram, ki jih ima Balažic do Pahorja, je tekst v nadaljevanju vredno prebrati in se ob njem zamisliti.

»Šlo je za konflikt izjemnih razsežnosti, vsaj kar se Slovenije in Hrvaške tiče, kajti obe državi sta potegnili v ta konflikt vse svoje sile, razen oboroženih«, je zapisal Balažic. Na simbolni ravni diplomacijo, politiko, skratka vse, kar je bilo na voljo – medije – v ta spopad. Lahko bi ta spopad opredelili kot vprašanje, ali bo Sloveniji uspelo potegniti Hrvaško iz Balkana v Evropo, ali bo Hrvaški uspelo potegniti Slovenijo nazaj na Balkan. V knjigi opisuje tudi nek dogodek, ko komisar Oli Rehn na neki točki besednega spoprijema med zunanjima ministroma Žbogarjem in Jandrokovićem oba vrže iz pisarne.

Naslednje poglavje, ki odstira tančico skrivnosti z arbitražnega sporazuma, objavljamo v celoti:

»Na Zunanjem ministrstvu imate jastrebe, tako imenovane jastrebe, to se pravi diplomati, ki se zavzemajo za trša pogajalska stališča s Hrvaško, na drugi strani imate predsednika takratne vlade Pahorja in kabinet predsednika vlade, ki jih imenujem golobi, ki želijo torej, mehkejša stališča in pridobiti sporazum tako rekoč za vsako ceno. Ravno zato, ker smo na zunanjem ministrstvu imeli težave s kabinetom predsednika vlade, smo si izmislili institucijo uradnega govorca, ki sem jo sam opravljal tista leta in neko igro, kjer je skratka mehke, prijazne tone igral zunanji minister Samuel Žbogar, tiste trde, ki so bili potrebni, za to da se je Hrvaška zavedla, da je igra resna, pa sem prevzel nase.

Včasih smo bili skupaj, dostikrat pa je predsednik vlade pravzaprav šele iz novinarske konference izvedel, kakšna so stališča Slovenije in dostikrat smo dobivali tudi iz strani Olija Rhena in Bildta pozitivne odzive na te konference, ker je bilo lažje potem voditi politiko in tudi posredovanje. To povem zato, ker želim izpostaviti, da je predsednik vlade Pahor takrat soliral. Da ni obveščal zunanjega ministrstva, da se ni posvetoval z diplomacijo oziroma je to počel zelo redko, pa tudi o stvareh, ki smo se dogovorili, je hitro menjal stališče, kot robce tako, da včasih sami diplomati nismo vedeli, kakšno stališče zagovarja predsednik vlade. Na eni strani mu je takrat stal koalicijski partner Erjavec, ki je takrat izjavil, to je v knjigi tudi posebej zapisno, da naj Slovenija pusti Hrvaško v EU, da meja ni važna. To je bilo stališče Erjavca leta 2009.

Lahko rečem, da so bili trenutki, ki so jih nekateri opisali tudi kot “vojna med kabineti”. Sanader je kot buldožer ril po evropskih prestolnicah in zagovarjal hrvaška stališča, pri predsedniku slovenske vlade Pahorju, pa smo opazili neko politično manekenstvo in ko smo se res borili za to, da je Pahor dobil eno uro sprejema pri francoskem predsedniku Sarkozyju, on v celi uri ni niti omenil arbitraže in ključnega zunanje-političnega problema Slovenije. Mi smo bili zgroženi nad tem.

Želim povedati, da je takratni predsednik vlade Pahor pokleknil pred hrvaškimi pritiski in izsiljevanji. Zakaj? Nekateri se boste spomnili 10. julija 2009, ko je nek čuden možakar prišel v Slovenijo z namero, da izvede atentat na predsednika Pahorja.

Pozneje se je ugotavljalo, da na tem gospodu Zagajskemu, so prstni odtisi hrvaških tajnih služb. Poleg tega, tisti večer hrvaška dalekovidnica – HRT, zelo od blizu, z večih strani fokusira vikend Pahorjeve partnerice na Hrvaškem. To so seveda pritiski, ki so se stopnjevali vsak dan in takrat sta in Zunanji minister in Predsednik Države, torej Žbogar in Türk ugotovila, da je Pahor največje slovensko tveganje v tem spoprijemu s Hrvaško.

V tistih trenutkih 10. julija je tudi šef kabineta Arih takrat dejal, da pravzaprav se gremo igro reševanja vojaka Boruta, kar preprosto pomeni, da v tistih trenutkih predsednik vlade ni bil na ravni svoje naloge. Zdaj iz spodobnosti ne bom omenjal njegovih psihičnih stanj in raznih substanc, ki so spremljale ta psihična stanja. V tistem trenutku seveda Pahor ne čaka, kaj se bo na hrvaškem zgodilo, ampak poleti v objem nove predsednice vlade Kosorjeve. Tako predsednik države, kot zunanji minister, sta naročila diplomatom naj to preprečimo. Imam citat, ki mi ga je osebno povedal predsednik Türk: “Pahorja je treba umiriti, in počakati. V tem nismo bili najbolj uspešni.”

Vsakodnevno hrvaška vojaška letala nenehno kršijo slovenski zračni prostor. Pahor je seveda preprečeval objave v medijih teh novic zato, da se ne bi slovenska javnost usmerila proti sporazumevanju s Hrvaško. Od tega trenutka naprej lahko rečem, da se Pahor umika, da popušča in to včasih do te mere, da smo se spraševali na zunanjem ministrstvu, kaj se dogaja s predsednikom vlade. Trakoščanski dogovor 31. julija 2009 ni pomenil nič drugega kot to, da bo Hrvaška šla v EU brez prej določene meje. Izjemen popust, ki smo ga dali Hrvaški. Pahor je ta dokument o tem skrival pred lastno diplomacijo, pred zunanjim ministrstvom in smo po ovinku potem prišli do tega dokumenta. Pahor je bolj zaupal in nasedal hrvaški politiki, kot je zaupal svoji lastni diplomaciji, pa tudi lastni opoziciji. Pahor ni obveščal opozicije, kaj se dogovarja, zato je prišlo do konflikta in pozneje do nepotrebnega razkola v slovenski politiki in do referenduma, ki ne bi bil potreben. Res je tudi, da je seveda Janša postavil svojo ceno za dogovor, to je koalicija med SD in SDS in to, da naj Pahor ustavi sodni pregon proti Janši zaradi Patrije. To je bila njegova cena, da skratka gredo zadeve znova skupaj v slovenski politiki. Rupel je pa meni osebno tudi povedal in to imam dokumentirano, da SDS ne bo dovolila, da uspe tej vladi in da se kulturni boj nadaljuje. Na drugi strani Pahor želi sporazum za vsako ceno, samo da se vpiše v zgodovino, ker če uspe, je nagrada na strani predsednika vlade, če pa ne uspe, potem bodo pa krivi Žbogar, Balažic, slovenska diplomacija, pa še kdo. Pahorju smo za pogajalca, za tehničnega pogajalca s Hrvaško podtaknili izkušenega diplomata Iztoka Mirošiča in ko se je vračal iz pogovorov, je poročal o tem, da se nepremišljeno popušča in da se s tem odpira vrata na stežaj hrvaški prevrtljivosti. Drugič je prišel nazaj, nam je poročal, da zaradi Pahorja, nas Hrvati režejo kot salamo. Ko se je tretjič vrnil je njegov sklep bil, da Pahor ne potrebuje uradnega govorca ampak uradnega misleca.

Hkrati je pa Pahor od diplomacije zahteval, da gre v odkrit spopad z opozicijo, z Janezom Janšo, kar sva midva z Žbogarjem takrat zavrnila, ker sva zavrnila politizacijo diplomacije. To se ne sme zgoditi. In v zahvalo je potem Pahor v nekaterih javnih izjavah “bruhal” po slovenski diplomaciji, izjavil je, da mu gre na bruhanje in tako naprej in seveda je zmanjšal finančna sredstva slovenske diplomacije. V tem času, ko smo jih najbolj potrebovali za naše akcije diplomacije po evropskih prestolnicah. Za razliko od nas, je Hrvaška diplomacija imela na voljo neomejen finančni resor, s katerim je lahko korumpirala evropske politike. Da ne bo pomote. Slovenska diplomacija je bila za kompromis, torej za arbitražni sporazum, toda za boljša slovenska izhodišča, ki bi jih takrat lahko dosegli, če Pahor ne bi sproti izničeval teh naših poskusov in tega našega truda. V nekem trenutku je vrh zunanjega ministrstva bil na točki, da rajši dovoli padec Pahorjeve vlade, kot pa da se gre v podpis tako omejenega Arbitražnega sporazuma. Povedali smo, da ne gremo, da noben diplomat ne bo šel v Zagreb s Pahorjem podpisovati takšnega sporazuma in tudi ne v slovenski Parlament zagovarjati takšen arbitražni sporazum, tako da je Pahor doživel upor lastne diplomacije. Tega seveda nikoli ni bilo v javnosti, vam pa danes lahko povem, kako se je zadeva odvijala, ker mislim, da so stvari pomembne, da se povedo.

Zgodi se to, da po tem 26. oktobra 2009 Pahor, brez posveta z lastno diplomacijo, odide v Zagreb, pred tem pa se njegov svetovalec za zunanjo politiko Marko Makovec kar po telefonu pogaja, tako z levo roko, o zadnji različici arbitražnega sporazuma, ne. Škoda je bila storjena in Mirošič nam je potem poročal, da tehničnih pogajanj, pravzaprav sploh ni bilo ... Mi smo javnosti govorili, da obstajajo zdaj tehnična pogajanja, v resnici, kot je sam rekel, ne, je Slovenija, zaradi Pahorja na vse zahteve, ki so prišle iz Zagreba, pristala. S tem je padla še časovnica, se pravi: “Dogovor o meji ne bo sklenjen, preden bo Hrvaška stopila v EU”; in s tem smo izgubili, seveda iz rok, en pomemben element vpliva na to, da se meja dokončno dogovori. Diplomati smo bili do te mere obupani, da je Žbogar celo sklical, oz. organiziral tajni sestanek s Kučanom, samo zato, da Kučan vpliva na Pahorja, da naj vendarle postavi nekoliko bolj trde pogoje v tej končnici pogajanj, z ne preveliko uspeha. Torej Pahor odide, po tem, v začetku novembra v Stockholm podpisat arbitražni sporazum, to kar je znano, brez podpore opozicije, pa tudi brez podpore slovenske diplomacije, ali pa vsaj rečem vrha zunanjega ministrstva.

Dobili bi lahko več, če bi slovenska politika takrat, s Pahorjem na čelu, bolj odgovorno in bolj odločno vodila ta pogajanja. Tako da, Pahorja opisujem v tisto linijo ljudi od Kardelja, pa Bavčarja 91, pa Erjavca s temi izjavami, okroglimi, kakršne ima, ki so škodili slovenski stvari in za politično odgovornost upam, da bo, hm, poskrbelo ljudstvo, tudi za primernost, za oceno primernosti obeh ljudi za funkcije, ki jih zasedata, ne.«

Verjetno k omenjenemu zapisu ni kaj dodati, saj je jasno, da so slovenski (post)komunistični politiki po drugi svetovni vojni nespametno prepustili južni del piranske občine (Kaštel in Savudrijo) Hrvaški, s slabim arbitražnim sporazumom med Slovenijo in Hrvaško pa posledično povzročili neugodno arbitražno razsodbo za Slovenijo.

Na kopnem delu meje je šlo kar 80 odstotkov odločitev arbitražnega sodišča v škodo Slovenije, na morju pa smo dobili samo t. i. služnostno pot do odprtega morja. In ne teritorialni stik z odprtim morjem, kot je obljubljala vladajoča levičarska politika v času pred referendumom o arbitražnem sporazumu, ki je potekal 6. junija 2010.

Glavno odgovornost za to pa nosi takratni predsednik vlade Borut Pahor, ki se je dogovoril za tako slab arbitražni sporazum.

In tudi to je potrebno imeti v mislih v nedeljo, ko bo prvi krog predsedniških volitev.

nazaj na vrh