Dr. Drago Karl Ocvirk v reviji Demokracija: Islamska galaksija in katoličani

  • Napisal  Drago Karl Ocvirk
Naslovnica glasila Dabiq Naslovnica glasila Dabiq Foto: Dabiq

Ko je govor o religijah, tudi sicer previdni ljudje hitro zaidejo v poenostavljanje in posploševanje. V našem okolju se večinoma sleherni »spozna« na krščanstvo in islam ter na odnose med njima. Toda če pomislimo, da imamo opraviti z dobro polovico človeštva, ko govorimo o pripadnikih teh verstev, potem previdnost ne bo odveč.

Leta 2015 je bilo po ocenah Centra Pew Research 7,3 milijarde ljudi, od tega 2,38 milijarde kristjanov (31 odstotkov), muslimanov pa 1,8 milijarde (24 odstotkov). Do leta 2060 bo človeštvo narastlo za 32 odstotkov (9,6 milijarde) in muslimanov bo le odstotek manj (31 odstotkov, 3 milijarde) kakor kristjanov (32 odstotkov, 3,1 milijarde). Poleg tega velja upoštevati, da sta ti religiji doktrinalno in skupnostno galaksiji z mnogimi verovanjskimi in življenjskimi izročili in praksami: na eni strani katoličani, pravoslavni, protestanti idr., na drugi suniti, šiiti idr. Vsi ti živijo v različnih zgodovinskih, družbenih in kulturnih območjih in okoliščinah, ponekod so v večini, drugje v manjšini … Marsikaj bi še bilo treba omeniti, a že povedano nas odvrača od posploševanja.

Pri obravnavanju odnosov med kristjani in muslimani se moramo omejiti na konkretne primere. Tu si bomo pogledali najprej odnos fundamentalističnih muslimanov, posebej džihadistov, do kristjanov, potem pa še odnose med Al-Azharjem in Katoliško cerkvijo.

Dabiq: »Razbijte križ!«

Avgusta lani, nekaj dni po tem, ko sta džihadista v Franciji umorila duhovnika Jacquesa Hamela med mašo, je Dabiq, uradno glasilo Islamske države (IS), imelo na naslovnici sliko džihadista, ki razbija križ in poziv »Razbijte križ!«. Poziv je bil namenjen kristjanom, ki jim je bila ponujena izbira: »Oklepajo se lahko minljivih užitkov sveta in zavračajo resnico, a zato morajo ali plačati džizijo (poseben davek) ali pa se še naprej neuspešno vojskovati proti IS. Lahko pa se odločijo za islam, ki je šampion resnice, in so tako deležni milosti Alaha, svojega Gospodarja, in dostopa do rajskih vrtov.«

Džihadisti sovražijo Zahod, ker je krščanski in ga vodi papež. Vemo, da to ne drži in da so zahodne družbe versko in nazorsko pluralne, država in oblast pa ne temeljita na Božjem zakonu, marveč človeškem, na vladavini ljudi (demokracija).

Moti jih papež Frančišek

Dabiq še posebej napada papeža Frančiška, ker si prizadeva za dobre odnose med kristjani in muslimani. »Njegova dobronamernost je lažna, ker hoče zgolj odvrniti muslimanske množice od svete dolžnosti džihada.« Papež pa ni le na čelu križarjev, marveč je tudi vodja homoseksualcev. »To je pokazal, ko je molil za žrtve džihadističnega kazenskega pohoda v gejevskem klubu v Orlandu. S tem ni skregan le z zdravo pametjo, marveč tudi z naukom svoje Cerkve.«

Na Youtubu so tega avgusta filipinski džihadisti napovedali zavzetje Rima. Medtem ko rušijo cerkev v Marawiju, eden od njih trga sliki papežev Benedikta in Frančiška in kriči: »Vi neverniki, ne pozabite, v Rimu bomo, v Rimu bomo, inč Alah! Religija križa bo kljub njunim prizadevanjem uničena. Nasprotovanje križarjev muslimanom je le še okrepilo muslimansko mladino.«

Razume se, da so v Rimu zaskrbljeni. Zlahka se namreč najdejo »junaki«, ki bi si radi prislužili rajske užitke z atentatom na »vodjo Zahoda«. Eden takšnih, ki je sledil propagandi IS, je bil 17-letni Santos Colon, po muslimansko Ahmad Shakoor, ki je snoval atentat na Frančiška med njegovim obiskom v Filadelfiji leta 2015.

Vendar pa Katoliška cerkev ne na vesoljni ravni ne na lokalni ne posplošuje in ne pripisuje džihadističnih zločinskih namenov vsem muslimanom. Nasprotno, njeni voditelji vedno znova priznavajo in poudarjajo – včasih že kar preveč idealistično –, da je islam religija miru. Vsekakor se v tem izraža njihova želja, da bi muslimani svojo religijo razumeli in prakticirali v tem smislu in se mogli upirati morbidni privlačnosti fundamentalističnih in džihadističnih interpretacij svojega verovanja.

Celotno tribuno preberite v reviji Demokracija!

Dr. Drago Karl Ocvirk

nazaj na vrh