Dr. Andrej Fink: Duhovno plemstvo zame pomeni, da smo resni ljudje, ki ljubimo svojo domovino, imamo vrednote in iz njih vsak dan živimo!

  • Napisal  Gašper Blažič
Andrej Fink Andrej Fink Foto: Matic Štojs

Dr. Andrej Fink je pravnik in politolog. Rodil se je leta 1947 v begunskem taborišču v Italiji v družini dr. Božidarja Finka, ki je nato odšla v Argentino. Gimnazijo je obiskoval v Buenos Airesu, kjer je nadaljeval študij in diplomiral iz prava. Kasneje je v Španiji nadaljeval s podiplomskim študijem in ga sklenil z doktoratom iz politologije in prava. Po vrnitvi v Argentino je predaval na državni in tudi na katoliški univerzi v Buenos Airesu, deloval je tudi kot publicist ne samo v slovenskih glasilih v Argentini, pač pa je ves čas ohranjal tudi stik z matico. Vključil se je v delovanje Svetovnega slovenskega kongresa, predaval na Študijskih dnevih Draga, letos pa tudi na srečanju treh Slovenij na Svetih Višarjah. Kolumne je objavljal tudi v nekaterih slovenskih medijih, denimo v Družini.

Gospod Fink, dobrodošli v Sloveniji oz. dobrodošli doma. Koliko časa ste že v Sloveniji?

Hvala za dobrodošlico. Zdaj sem nekako dva meseca v Sloveniji. Vedno sem bil v stiku z matico, od malih nog že. Slovenija je bila zame stvarnost, ki je bila takrat nekoliko daleč, čez ocean. Ko smo v mojih otroških letih zahajali v pristanišče, je oče obujal spomine na svoj prihod v Argentino. In je kazal, da je tam za morjem Slovenija. To je bilo zame nekaj konkretnega, vendar ni bilo otipljivo. Doma smo govorili slovensko, brali slovenske knjige, hodili v slovenske šole, se pogovarjali o slovenskih zadevah. Ko sem odraščal, sem bral slovensko literaturo, tudi pesnike in pisatelje. Stik s Slovenijo je bil permanenten.

Ste prej, ko ste bili še v Argentini, veliko obiskovali Slovenijo?

Pred osamosvojitvijo sem bil enkrat samo za tri dni, sicer pa nikoli. To je bilo leta 1987, ko sem bil angažiran kot eden od predavateljev na Študijskih dnevih Draga na Tržaškem.

Prav tistega leta je izšla 57. številka Nove revije.

Res je. Tudi Drago Jančar je takrat pokazal pogum, ko je omenil slovensko enklavo v Argentini. Zato sem tisto številko Nove revije zelo natančno prebral. Od takrat naprej smo imeli permanenten stik glede dogajanja v Sloveniji.

Ko smo pri osamosvojitvi: se je v Argentini se je ideja o državi Sloveniji pojavljala že prej? To so bile tudi Ehrlichove sanje, o tem je pisal tudi Franc Jeza v Trstu pa dr. Ciril Žebot.

Pri nas v Argentini je bilo prav v tistem času že uveljavljeno gibanje za slovensko državnost, v katerem je bil oče. Tudi jaz sem bil zraven. Leta 1990, ko se je že vse pripravljalo na glavno dejanje, pa je Nova revija izdala 95. številko, ki je bila tudi do neke mere mejna, čeprav se o tem manj ali skoraj nič ne govori. V celoti je bila posvečena slovenski osamosvojitvi. O tem me je obvestil prijatelj, zato sem poslal za Novo revijo prispevek o možnosti samostojne Slovenije. In je bil objavljen februarja 1990, skoraj leto in pol pred dejansko osamosvojitvijo. Zelo rad sem to naredil, še po tridesetih letih so mnoge teze veljavne.

Izseljenci ste torej imeli močno vlogo, navsezadnje ste v času osamosvajanja in vojne za Slovenijo vplivali na vlade mnogih držav, da so začele spreminjati svojo usmeritev, ki je bila večinsko naklonjena enotni Jugoslaviji.

Čisto z zunanjepolitičnega vidika so se vse države nekako bale novega sveta, češ kako se bo vse to obrnilo in končalo. Saj veste, v mednarodno političnih zadevah je treba iskati neki red. In tak »red«  je kljub vsemu bila Jugoslavija, češ to imamo, če se to razbije, ne vemo, kaj bo potem. Za Slovenijo se je vse končalo zelo dobro, za Hrvaško malo manj. V tem oziru smo bili uspešni, k temu smo pripomogli tudi izseljenci.

Kako bi primerjali Slovenijo in Argentino? Kaj imata skupnega?

Obstajajo določene podobnosti, vendar je to v marsičem  drug svet. Podobnosti so v smislu ideologij, tudi ideoloških trenj. To je bilo že od druge svetovne vojne naprej, če govorim samo za čas svojega življenja. Po vsem svetu se je dogajalo nekaj podobnega. Po mnogih deželah so bile oklicane različne osvobodilne fronte. Še zlasti po Južni Ameriki. Pa sem rekel, to jaz poznam, na Slovenskem smo po Stalinovem vzorcu imeli OF, pa vemo, v kaj je to peljalo. Po padcu berlinskega zidu se je to nekoliko preoblikovalo, dobili smo globalizacijo, svet se je pomanjšal, a se spet dogajajo določene podobnosti in podobne situacije, različne silnice, ki skušajo svet in države prikrojiti po svoje.

Številne nekdanje komunistične države so po osvoboditvi začele vabiti domov izseljence; to so dobili tudi svoja predstavniška mesta v parlamentu. Pri nas pa se to ni zgodilo …

Pri nas tega še ni. Hrvatje iz izseljenstva, recimo, imajo parlamentarno predstavništvo v svojem parlamentu. Italija pa ima v svoji poslanski zbornici in senatu lepo število poslancev in senatorjev iz diaspore. Poznam celo zdravnika v Argentini – tam je namreč ogromno Italijanov −, ki je tudi senator v Italiji. Pa Francija, Madžarska ... V Sloveniji tega niso hoteli in še vedno nočejo, kajti ljudje, ki prihajamo od zunaj, s(m)o malo bolj »zunaj kulture«.

Se morate kot »Argentinec« še vedno otepati starih žaljivih oznak?

Argentinski Slovenci smo bili vedno označeni za izvržek slovenskega naroda, če se elegantno izrazim. Še vedno padajo hude žaljivke na naš račun. Še ko je bil predsednik Borut Pahor pri nas na obisku, ob koncu lanskega leta, je padla zadnja žaljivka. Neki tovariš, ne vem, kako mu je ime, je rekel, da je šel Pahor v Argentino obiskat »podgane«. Pa ne vem, ali je ta najhujša.

Ne glede na »izvržek slovenstva« že četrta generacija argentinskih Slovencev neguje lepo slovenščino.

To pa. Otroci se učijo slovenščine v slovenskih šolah v Argentini, nato pa obiskujejo še srednješolski tečaj. Slovenske šole dejansko obstajajo že od leta 1945, ko so se začele vzpostavljati v begunskih taboriščih. Ko so naši starši odšli čez Ljubelj, so že v Avstriji organizirali slovenske šole. Del teh ljudi je šel v Italijo, tudi tam so organizirali slovensko šolo in slovensko gimnazijo. Ko pa so starši prišli v Argentino, so spet organizirali slovensko šolo. In te šole zelo dobro delujejo.

V Argentini so odraščali mnogi znani Slovenci, tudi kardinal dr. Franc Rode pa dr. Andrej Bajuk, ki je bil tudi predsednik slovenske vlade …

Bajukov stari oče je bil prvi ravnatelj begunske gimnazije v Avstriji. Zato se tudi naš srednješolski tečaj v Argentini imenuje po njem, po ravnatelju Marku Bajuku namreč.

Doma je bil iz Bele krajine?

Tako je.

Vaš rod pa prihaja z Dolenjskega?

Moj oče je bil rojen v Žalni pri Grosupljem, mati pa je bila rojena v Novem mestu. Nato sta se preselila v Ljubljano do odhoda v begunstvo.

Rojeni ste bili v begunskem taborišču v Italiji, nato pa ste niti leto dni stari prepotovali ocean. Ste se tudi po navdihu svojega očeta odločili za študij prava?

Oče je takrat želel, da bi šel študirat pravo, vendar sem bil zaljubljen v ladje in sem hotel postati pomorščak. Hotel sem biti vojaški mornar v Argentini, vendar bi moral biti rojen v Argentini, kar je bil pogoj. Tudi trgovski mornar nisem mogel postati, saj bi moral izpolnjevati isti pogoj. Zato sem šel študirat ladijsko inženirstvo, vendar sem nato doživel neko mladostno osebnostno krizo, kar me je pripeljalo do pravne fakultete. Tja sem se nato vpisal. Moja zanimanja so pa res bila vedno humanistična. Všeč mi je bila politika, literatura, zgodovina, a sem bil s srcem pri ladjah. Čeprav so mi prijatelji in znanci prigovarjali, naj grem na humanistični študij, sem nekaj časa vztrajal v inženirstvu. Navsezadnje pa sem pristal na pravu. Izkazalo se je, da je bila to pravilna odločitev, ampak ladje so mi še vedno všeč. Nisem torej hotel slediti očetu, nazadnje sem pa po svoji volji šel tja. Ko sem mu to naznanil, je bil seveda zelo vesel.  

Precej časa ste živeli tudi v Španiji …

Ko sem diplomiral v Buenos Airesu, sem po letu in pol pridobil štipendijo oz. nagrado na nekem natečaju, ko sem predstavil monografijo. Za nagrado sem dobil enoletni študij v Španiji. Oba z ženo sva šla v Madrid. Eno leto se je nato podaljševalo skoraj pet let in sem tam tudi pisal doktorsko disertacijo, tam sem se izobraževal v mednarodni politiki pa politični sociologiji. V Madridu sem tako doktoriral.

Ne glede na več tisočkilometrsko razdaljo med matično domovino in diasporo pa gre vendarle za slovenstvo kot enoten prostor …

To sem opažal kot otrok, saj sem bil eden prvih otrok, ki »gor rasel« s tem. Ker je bil moj oče v skupini Slovenske kulturne akcije, ustanovljene leta 1954 v Argentini, ki je bila svetovna slovenska kulturna organizacija s centrom v Argentini (združevala je kulturnike v zamejstvu in izseljenstvu), so k nam hodili različni intelektualci. Vedno so bili na obisku taki ljudje, pa tudi mene je oče vodil k njim na obisk. Ne glede na to, da so bili tokovi komunikacije tedaj in z našega sedanjega gledišča počasni, navsezadnje se je takrat v glavnem čez ocean potovalo še z ladjami, smo čutili enotnost slovenskega duhovnega prostora. Kasneje še bolj. V sedanjem času pa lahko pokličemo prijatelja na Kitajsko in se z njim prosto pogovarjamo.

Nekoč ste v nagovoru v državnem zboru dejali, da so v naši državi še vedo opazne neke mrene, neke tančice, neki filtri, ki ne dopuščajo odprtega in neposrednega pretoka in izmenjav. Kaj ste s tem mislili?

Neke nevidne tančice, kot sem tedaj rekel. Gre za zelo fine, delikatne, nedojemljive membrane, ki pa obstajajo. Je nekaj, kar moti prost pretok idej, stikov med ljudmi, ljudje se sporazumevajo omejeno, že v besedah je mogoče opaziti neko zadržanost. Če se tukaj reče »polpretekla zgodovina«, vsi vemo, za katero dobo in za kaj gre, ni treba nič razlagati. Gre za najlažji izraz, ki pa ima pomensko veliko težo. To je samo primer. Tisti, ki smo živeli vse življenje zunaj Slovenije in nismo potreboval takih evfemizmov, smo pa direktno dejali bobu bob, brez olepšanih izrazov. Ljudje imajo v sebi neke zavore, zadržanost, se pravi, da znamo razviti neke razumljive obrambne mehanizme, češ, to je treba povedati previdno, ne preveč konkretno, sicer se lahko vklopi kakšen alarm, posledice pa so lahko hude, in to še danes, šestindvajset let po padcu totalitarnega enoumja.

Mislite s tem politično korektnost?

Seveda. Lahko to tako imenujemo. In to vedo vsi ljudje. Verjamem, da se iz te politične korektnosti ni lahko izviti oz. se od nje osvoboditi. A je to nujno, drugače ni izhoda iz megle in bomo še naprej v slepi ulici.

Bi lahko rekli, da vlada pri nas nekakšno mrtvilo? Spominjam se naslova knjige filozofa Milana Komarja Pot iz mrtvila.

Lahko bi tako imenovali. Akademik Zorko Simčič je v nekem intervjuju lani rekel, da pri nas vlada neka otopelost, kot da bi bili le na pol prisebni. Čutimo, da se nam nekaj dogaja, ampak iz tega ne moremo. Trudimo se, da bi videli zadeve kristalno jasno in morda jih, a v realizaciji očitno ne uspemo. Za to bi morali zbrati vsaj nekaj tiste energije, ki smo jo pokazali ob plebiscitu. Plebiscit še čaka dopolnila, danes.

Je to mrtvilo povezano tudi s t. i. kulturo smrti?

Ne vem, kaj točno imenujete kulturo smrti. Samomori, splavi?

Oboje. Pa tudi to, da vladajoči krogi na neki način podpirajo to dvoje. Prav sedaj je dr. Boštjan M. Zupančič denimo odprl debato o splavu.

Meni se to zdi odlično, da je o tem kritično spregovoril nekdo njegove kategorije, da je to dal na mizo. Da mu je država pri tem odvzela podporo, sicer obžalujem, vendar sem po drugi strani zadovoljen, ker se s tem evidentira, da podpira kulturo smrti. To je pa spet svojevrstna tragedija, ki presega vse grozote, ker si s tem sami režemo korenine prihodnosti. Ljudje pa ne reagirajo. Mrtvilo, otopelost in še marsikaj.

Vedno znova se ustavljamo pri nerazčiščeni preteklosti. Bo tako ostalo tudi po odkritju spomenika žrtvam vseh vojn?

Mnogi govorijo, češ, glejmo naprej. Lepo je, če načrtujemo, vsaka država mora gledati naprej. Vendar je treba to delati, potem ko smo prečistili preteklost. Ob tem je treba pozdravljati, kar je bilo v preteklosti dobrega, obsoditi pa, kar je bilo slabega ter v našem primeru zločinskega in genocidnega. Sicer gledanje naprej ne bo nič prineslo. In tudi spomenik takšen, kot je, ne bo prinesel ničesar. Ker ničesar ne pojasni, nič bistvenega in temeljnega ne pove. Seveda je ob pojasnjevanju treba tudi povedati, kdo je bil kriv takšnih in drugačnih krvavih dogodkov. To so nam tajili sedemdeset let in to še počnejo.  

Kaj pa pokop žrtev iz Hude jame v kostnico v Maribor? Ste spremljali ta dogodek?

Sem spremljal. Bili so različni argumenti v zvezi s primernostjo tega ali onega kraja, kamor bi bili položeni posmrtni ostanki žrtev genocida. Vsekakor ta zadeva zahteva pojasnitev in razjasnitev v temelju. Najprej je treba pojasniti temeljne stvari, preden se sploh začne debatirati, kako se prekop tehnično izvede. Tega pa ni bilo in še ni.

V obeh primerih se je močno angažiral slovenski predsednik Borut Pahor, ki se bo na bližajočih se predsedniških volitvah potegoval za nov predsedniški mandat. Je bila njegova reakcija ustrezna?

On hoče delovati sredinsko, čisto z vidika kampanje. Jasno, pobiraš glasove na eni in drugi strani, to se lahko obrestuje. Hkrati mu pa to lahko tudi škoduje, ker mu tako nihče na nobeni strani ne verjame več. To so njegove računice. Ne vem, kakšne ima, in ne vem, kako se bo izšlo. Verjetno bo marsikoga prepričal. Je pa žalostno, da tako profiliran politik, kot je Pahor, igra na takšen način. S tem ni moralna avtoriteta, kot bi moral biti v vlogi predsednika države. V parlamentarni demokraciji je predsednik republike profilirana oseba, ki predstavlja vse državljane in državljanke.

Kakšnega slovenskega predsednika oziroma predsednico si želite?

Prav to, predvsem predsednika, ki bo res moralna avtoriteta. Ki bo za vse državljane res spoštovana oseba, ob kateri se v bistvenih stvareh vsi združujemo. To mora biti nekdo, ki bo s svojimi osebnimi kvalitetami neke vrste simbol države. To pa presega politične igrice in mahinacije.   

Ob tem ne morem mimo sedanjega papeža Frančiška, ki je bil dolga leta nadškof v Buenos Airesu. Ali kot papež nadaljuje to, kar je že začel in delal v argentinski prestolnici?

Mislim, da je ena od značilnosti njegovega papeževanja kontinuiteta. Deluje tako kot takrat, ko je bil še v Buenos Airesu. Vsak dan je hodil maševat v najrevnejša naselja. Nikoli ni prej povedal, kam gre. Šel je v najbolj blatna in revna predmestna naselja v okolici Buenos Airesa. Čeprav je bil kardinal, je bil oblečen brez enega samega rdečega gumba, kot navaden duhovnik. Zato je tudi kot papež ostal v Domu sv. Marte in ni šel v papeževo palačo. On je v Buenos Airesu živel v manjšem apartmaju in tega se je navadil. Vstaja zgodaj zjutraj, veliko moli. Prihaja iz Južne Amerike, to se mu zelo pozna in je to ena glavnih razlik z drugimi cerkvenimi dostojanstveniki.

Ima pa italijanske korenine.

Njegovi starši so bili italijanski priseljenci, tako kot sem jaz sin slovenskih priseljencev. Navsezadnje imamo v Argentini tudi tri škofe, ki so slovenskega rodu, čeprav so cerkvenopravno argentinski škofje.

Prihaja iz vrst jezuitov, nekako pa z odnosom do ubogih uresničuje tudi karizmo sv. Frančiška − doseči tudi najbolj uboge, oddaljene …

Vsi so, zanimivo, pod drobnogled dali ime, ki si ga je izbral. Prvi jezuit na papeškem prestolu si ni vzel imena Ignacij, ampak je postal Frančišek, z imenom po asiškem ubožcu.

Mimogrede, tudi generalni vizitator lazaristov je sedaj Slovenec iz Argentine, namreč Tomaž Mavrič.

Da, to je zanimiv in razveseljiv duhovni uspeh.

Migrantsko vprašanje, ki je aktualno v Evropi, bi sicer lahko navezali na begunsko pot Slovencev v Argentino, a zdi se, da migranti z Bližnjega vzhoda prinašajo v Evropo velik kulturni konflikt.

Da, predvsem kulturnega. Res je, naj bomo razumevajoči do beguncev z Bližnjega vzhoda, tako kot so bili Argentinci denimo do nas. Obstaja pa seveda velika razlika. Mi v Argentino nismo prišli osvajat, spreminjat kulture, civilizacijskih temeljev. Mi smo se integrirali v tisto človeško skupnost, čeprav smo v njej ohranili svojo slovensko identiteto. Zunanji pogoji sožitja so bili dokaj lahki. Kultura je bila zelo podobna, vera katoliška, špansko govoreči svet, pa vendar ne tako oddaljen od srednje Evrope. Ni bilo veliko nasprotij. In nismo prišli  kot osvajalci. Ti migranti, ki prihajajo sem, sicer ne morem zanje trditi, da res prihajajo kot osvajalci, dejstvo pa je, da bodo čez trideset let predstavljali močno islamsko navzočnost v teh državah. In celo socialisti pravijo sedaj, da je multikulturnosti konec. O njej se je veliko govorilo v Nemčiji, a tega je konec, kajti muslimani ne zapustijo svojih principov glede države in vere. In to se že dogaja. Isto govorijo za Italijo, velja pa tudi za Slovenijo in vso Evropo. Zato se moramo okrepiti v svoji kulturni danosti, da znamo ceniti lastno kulturno izročilo, priznamo zaznamovanost naše kulture s krščanstvom, tudi če bi ne bili verni. Evropa pa tega ne mara, zato je oslabljena, šibka v odnosu do teh, ki prihajajo z veliko močjo.

Na drugi strani imamo v ZDA predsednika Donalda Trumpa, čigar žena je Slovenka. Je res tako kontroverzen? Za koga je nevaren?

Tako Trump v ZDA kot Macron v Franciji sta prišla kot avtsajderja, vendar s to razliko, da Trump ni prišel iz esteblišmenta. Macron je prej delal v finančnem svetu, Trump pa je prišel do predsedniškega položaja tako rekoč mimo republikanske stranke, čeprav je kandidiral zanjo. Še danes niso prepričani, ali je bilo to prav, saj je mimo njenih tirnic prišel do tega mesta. Je poslovnež in bogat, tudi neodvisen. Levičar pa ni, zato je svetovna levica udarila po njem in mu gleda pod prste za vsako smet. Niso ga mogli podkupiti niti eni niti drugi, zato ga sovražijo. Kar pa zadeva njegovo ženo Slovenko, bi morali to dejstvo zelo pazljivo in zelo resno upoštevati in skušati izrabiti v korist naše države. Ponavljam, zelo pazljivo, a moramo to uporabiti. Take možnosti in zveze se ne ponujajo vsak dan.

V palači Združenih narodov je Trump z govorom razjezil nekatere »problematične« države. Lahko pride do spopada globalne razsežnosti, denimo s Severno Korejo?

Vedno ko je govor o jedrskih zadevah, sta tu dve zadevi. Res je, da najmanjši norec lahko sproži kakšno kataklizmo ali pa vsaj kakšno neumnost s hudimi posledicami za ves svet. V španščini obstaja izraz, ki ga lahko prevedemo kot »opica z revolverjem« ali pa »opica z britvijo«, nekdo, ki maha okoli in strelja ali reže. Opica pa ne ve, kaj dela, a vendar lahko škoduje, sebi in drugim. Tak norec, kot je denimo Kim Džong Un, lahko to počne. Vendar je treba upoštevati še nekaj: ZDA so imele ves čas hladne vojne opravka s Sovjetsko zvezo, ki je bila jedrska velesila, nato pa razpadla. ZDA imajo torej močno in desetletja trajajočo izkušnjo, kako ravnati z velikim nasprotnikom z jedrskimi zmogljivostmi. Tisti, ki smo doživljali hladno vojno, smo večkrat zadrževali dih ob napetostih, ki bi lahko vsak trenutek povzročile konec sveta. S temi izkušnjami je Severna Koreja za ZDA mala malica in ne more biti preveč težav z nadzorovanjem malega norca. Navsezadnje so tudi Kitajci (tretja jedrska velesila), dolgoletni korejski zavezniki, začeli pritiskati na Severno Korejo, naj se ne igra preveč z ognjem. Nevarno je vedno, tudi do jedrskih nesreč lahko pride. Nepredvidljivosti so vedno mogoče. Vendar bi kljub temu rekel, da me za zdaj ne skrbi preveč, da bi prišlo do jedrskega spopada oz. eksplozij, ki bi bile lahko usodne za že tako onesnaženo podnebje. Nekaj racionalnosti ljudje kljub vsemu ohranjamo.

Če se zdi, da Trump s ponosom in zanosom poudarja, da je treba Ameriko spet narediti veliko, ima na drugi strani Atlantika Evropa, še zlasti pa njena osrednja politična tvorba Evropska unija, velike težave sama s seboj. Od kod izhajajo?

Problem Evropske zveze je, da je rasla in se do neke mere dogradila na podlagi denarja in ekonomije, ne pa duhovnih vrednot …

… tako kot so to počeli očetje združene Evrope?

Tako nekako. Denimo Robert Schuman, ki je bil veren katoličan in je sedaj v postopku beatifikacije. On je projekt združene Evrope začel na podlagi krščanskih vrednot. Da ne omenjam drugih državnikov, kot sta denimo Adenauer, de Gasperi itd. Tudi francoski predsednik Charles de Gaulle je bil katoličan, prej se je vseskozi vojskoval z Nemčijo, nato pa je ravno z Nemci postavil temelje nove Evropske zveze. Če temelja ni, nas bo ekonomija zapeljala kamorkoli. Imunski sistem tako propade.

Povečuje se npr. napetost med Brusljem in državami Višegrajske skupine …

Kolikor bolj se Evropska zveza širi, toliko več je v njej različnih elementov, ki jih je treba upoštevati. Bruselj je bil center prvotne Evropske zveze, ki se je nato širila. Z zadnjo širitvijo, ki zajema vso srednjo Evropo, je prišlo v Evropsko zvezo nekaj novih elementov. Za tiste ne vem, ali je Bruselj dovolj odprt. Morda se je v toliko letih obstoja Evropske zveze v Bruslju oblikovala nekakšna birokracija, čeprav ne bi rad kritiziral tega v slogu levice, ki govori o kravatarjih, vendar se mi zdi, da mora biti Bruselj bolj odprt tudi za druga gledanja. Toliko tolčejo denimo po Madžarski in Orbanu. Oni vendar branijo svojo deželo. Prej sva govorila o migrantski krizi. Če Orban pravi, da iz solidarnosti določeno število migrantov lahko sprejme, več pa ne more, ne sme nihče ukazovati, naj jih sprejme še več. Kaj bi se zgodilo, če bi v dvomilijonsko Slovenijo dobili kakih dvesto tisoč migrantov? Kaj bomo rekli? Jih bomo vabili in obljubljali, da jim damo vse? Bomo neomejeno odprti ne glede na posledice? Meja mora biti. Tudi pri radodarnosti. Če imam otroke in bom ob tem pomagal vsem drugim tako, da bom svoje otroke ob tem bistveno prikrajšal, potem to ni prav, saj sem najprej odgovoren za svoje otroke, za svoje ljudi.

Ker ste študirali v Španiji, kako gledate na aktualni konflikt med Madridom in Katalonijo, ki ni samo nogometni »el clasico«, ampak resen politični konflikt?

Mislim, da bo Katalonija prej ali slej samostojna, pa če nam je to všeč ali ne.  Če vzamemo še Škotsko, naj omenim tudi Belgijo, ki je tudi na kocki zaradi valonsko-flamskega konflikta. Tam pred leti leto in pol niso mogli sestaviti vlade zaradi tega konflikta. In če bodo Katalonci odšli, se lahko zgodi, da bo še kakšna španska regija postala samostojna. Denimo Baskija. Pa francoski otok Korzika pa v Franciji tudi Bretanja. Katalonija bo prej ali slej torej dosegla svoje. Zgodovinsko gledano je bila Španija dolgo enotna, več stoletij. Ko so izgnali Arabce ob koncu 15. stoletja, je začela utrjevati enotnost kljub svoji notranji raznolikosti.

Kam naj se po vaše umesti Slovenija? Na Svetih Višarjah, kjer ste imeli osrednje predavanje ob srečanju treh Slovenij, ste povzeli enega največjih Slovencev, ki je padel pod streli komunistov, dr. Lamberta Ehrlicha, da mora Slovenija postati in »biti mejnik, ki druži in veže jug s severom, vzhod z zahodom. Sama ne sme biti ne eno, ne drugo, ne tretje.«

Slovenija je imela geografsko vedno privilegiran položaj, ki je bil po drugi strani težaven, ker smo bili vedno na prepihu. Čez nas so hodili od Jantarske poti do morja in obratno. Vedno smo imeli in še imamo posebno lego, to pa je točka, ki povezuje, kot je dejal dr. Lambert Ehrlich. Zato moramo biti resna država v Evropi, kot sem zapisal v 95. številki Nove revije, resna, sicer majhna, a solidna država v Evropi. Da bo za ves svet lahko referenčna točka in bodo vsi lahko rekli, poglejte Slovence, delavni so, kulturni, radi imajo domovino, dobili so svojo državo, bojevali so se zanjo, sedaj jo imajo in se trudijo, da bi imeli nekaj kvalitetnega. Za kvaliteto gre. Če rečem na drugačen način: zelo rad govorim o duhovnem plemstvu in o kulturnem plemstvu.

Kaj pomeni duhovno plemstvo?

Daleč od socialnega plemstva in stare aristokracije, ki je bila in je ponekod zelo gnila. Duhovno plemstvo zame pomeni, da smo resni ljudje, ki ljubimo svojo domovino, imamo vrednote in iz njih vsak dan živimo. Teh vrednot mora biti toliko, to sem omenil že prej ob predsedniku, da bomo lahko na njih gradili državo. V tem je naše plemstvo – da smo veliki po duhu, po zavzetosti za plemenite stvari. V tem smo lahko referenčna točka.

Ali v to lahko vključimo tudi športne uspehe, ki jih v zadnjem času dosegamo?

Pri nas ima lahko neka prozaična zadeva, kot je množični šport, denimo košarka, velik združevalni pomen in nam lahko pomaga. Vsa Evropa danes govori, kako je mala Slovenija premagala tudi močno Španijo. Kakor so se povzpeli v košarki, lahko naredimo preboj tudi drugje.

Sliši se idealistično, kajti razmere pri nas so daleč od tega. Imamo težave z vlado, njenimi botri, drugim tirom, nespoštovanjem pravne države, s pranjem denarja …

No, vidite, vse to se veže s tistimi mrenami in tančicami oz. z meglo, ki sem jih omenjal in jih moramo državljani nujno odstraniti iz javnega življenja. Če si bomo med seboj točili studenčnico in čisto vino, bo to omogočalo marsikaj drugega. Če pa bo ostajala megla, se bodo za njo skrivali težki denarji in interesi različnih botrov in forumov. To pa je oblast, ki jo hočejo ohraniti za vsako ceno. In na tem botri delajo. Ljudstvo jih končno kljub kikirikanju ne zanima, tudi če bo dolga desetletja moralo plačevali drugi tir in posojila.

(Intervju je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija!)

Gašper Blažič

nazaj na vrh