Ddr. Igor Grdina za revijo Demokracija: BMZ ob sfingah brez uganke; 55. člen govori le o rojstvu otrok!

  • Napisal  Igor Grdina
Vsakdo lahko vidi, da ta člen govori le o rojstvih otrok. Prav nič pa ne pravi o njihovem nasprotju. Vsakdo lahko vidi, da ta člen govori le o rojstvih otrok. Prav nič pa ne pravi o njihovem nasprotju. Foto: Urban Cerjak/Demokracija

Pred kratkim je dobršen del naše javne scene krepko razsrdil tviterski zapis poprej marsikje v zvezde kovanega Boštjana M. Zupančiča o tem, naj bi bila Simone Veil, katere kariera je dosegla višek z ministrovanjem v vladah Jacquesa Chiraca, Raymonda Barra in Edouarda Balladurja ter s predsedovanjem evropskemu parlamentu, morilka.

Razlog za drastično oznako je njeno uspešno zavzemanje za legalizacijo splava v Franciji. Ta brez kakršnega koli okolišenja izražena trditev je nenavadno ostro zašiljena, saj se je Veilova angažirala tudi v korist prepovedi kajenja v javnih prostorih. Da tobak škoduje zdravju, je odveč dokazovati; da mori, pa je prav tako na dlani, saj še nikomur ni uspelo videti soproge legendarnega televizijskega poročnika Columba, ki ima pri reševanju vsakega primera v ustih cigaro.

Od Boštjana M. Zupančiča do Pirjevca

Besede Boštjana M. Zupančiča so takoj pritegnile pozornost, čeprav je v tistem trenutku vsem zastajal dih ob retoričnih piruetah Jožeta Pirjevca. Slednji se je namreč resolutno distanciral od Mitje Ribičiča, ki je na stara leta lansiral geslo S knjigo nad knjigo: pisanja titoistične tajne policije o sebi, ki ga je objavil Igor Omerza, se je namreč lotil kar s poligrafom! Lahko domnevamo, da je zato odpadlo nadaljevanje dramatičnega preizkušanja nedolžnosti. Slednje bi utegnilo privesti še do testa s pojočo travico, ki jo poznamo iz simpatičnih risank o Toffsyju! Potem bi bila titoistična tajna policija bržčas dokončno razkrinkana kot upokojenskim kofetaricam podobna opravljiva družbica.

Mogoče je ugibati, čemu se je Boštjan M. Zupančič ravno sedaj odločil za dokazovanje misli, da ni pripadnik aktualne nomenklature, kdor ne skače. Mož je zagotovo prepameten, da bi kar koli izrekel brez globljega premisleka. Tudi način, na katerega je obsodil Simone Weil, pove veliko. Če bi denimo svoj pogled na znamenito pokojnico izrazil kot lastno mnenje, bi imeli oblast, od nje dotirani nevladniki in propagandistični mediji vsekakor veliko več težav z njegovo diferenciacijo. Potem bi vse skupaj postalo vprašanje svobode mišljenja in govora, to pa je tema, ki za noben režim ni prijetna. Še zlasti ne, če je na drugi strani ostrojezični pravnik.

Namesto Zupančiča kandidatka Vasilka Sancin

A Zupančič aktualni nomenklaturi očitno noče povzročati resnejših težav. Ponudil ji je sijajen razlog za to, da se razide z njo in da regenerira svoj lik – tj. podobo neodvisnega razumnika. Edino, kar pravzaprav terja, je demonstracija korenitosti najskrajnejših pripadnikov oblastne nomenklature. Zdi se, da se je podvigov teh arogantnežev preprosto naveličal. Saj so res takšni, kot so videti: same sfinge brez uganke. Ah, ta dolgčas, ta žalost ...

Ognjemet oblastno-nevladno-medijskega kompleksa, ki smo mu sedaj priče, je zares razbil monotonijo dni. Čudno je le to, da je ob kazanju rdečega kartona Boštjanu M. Zupančiču najmočneje pihnil v sodniško piščalko zunanji minister Karl Viktor Erjavec, ki je doslej uspešno korakal k svoji za nikogar nesprejemljivi kandidaturi na prvih popahorjanskih predsedniških volitvah. A kdo bi vedel, na koga bi ta markantni lik za vse čase in vlade sedaj rad napravil vtis. Vasilka Sancin, ki naj bi na planetarnem odru zamenjala Boštjana M. Zupančiča, bi bila težko cilj njegovih naporov, saj ni videti kak pomembnejši faktor v domačih logih in gajih. Celo na spletni strani profesorji.net je dobila kaj neugledno oceno 2,9. Malenkost više od nje se je uvrstila npr. Hilda Tovšak, ki po podatkih tega zanimivega vira brez pravega uspeha predava pravo utaje davkov!

Problematična pravica do abortusa in slovenska ustava

Pa vendar minister Erjavec kljub svojemu prislovičnemu instinktu za detektiranje prave smeri vzgonskega vetra ni najzanimivejši lik v debati, ki jo je sprožila trditev, da je Simone Weil morilka. Veliko večje pozornosti so vredni tisti, ki trdijo, da je Zupančič napadel v Sloveniji kar najtrdneje zavarovano pravico do abortusa. Zanjo naj bi jamčil 55. člen naše Ustave RS. To pa seveda ne drži. Omenjeni člen namreč pravi: »Odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno.« Nato so ustavodajalci še pribili: »Država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok.«

Vsakdo lahko vidi, da ta člen govori le o rojstvih otrok. Prav nič pa ne pravi o njihovem nasprotju. Eno je gotovo: abortus nikoli ni bil, ni, ne bo in ne more biti rojstvo otrok(a)...

Celotno tribuno preberite v reviji Demokracija!

nazaj na vrh